Za danes je bil osnovni plan do Kališča, kam naprej pa odvisno od razmer, vremena, razgledov….potiho naju je mikal Storžič, zato seveda vzameva s seboj vso zimsko opremo. Pot do Kališča večinoma kopna, sneg na poti se začne 15 minut pred domom, je trd in leden ampak ni težav, ker so skrajni robovi poti kopni in se mu da izognit. Med vzponom parkrat uzreva s soncem obsijan Storžič in nad njim čisto jasnino in odločitev zanj je že skoraj »dozorela«. Med kratkim postankom na Kališču pa kot da bi se začel igrati »skrivalnice«. Kar naenkrat vrh zajame oblak, pa ga prežene veter, pa ga spet zajame gost temen oblak, za katerega se zdi, da ga danes prav nič več ne more pregnati. Ker Storžič v megli in oblakih ter brez razgledov že »dobro poznava«, pade odločitev, da nadaljujeva samo do Bašeljskega vrha. Večji del poti je pod snegom, vendar je ojužen, se skoraj ne predira, tako da je hoja enostavna. Na s soncem obsijanem vrhu gledava Storžič še vedno s temno sivo kapo in meniva, da sva se prav odločila. Med sestopom s Kališča pa se še zadnjič ozreva nazaj in kaj zagledava…s soncem obsijan Storžič in spet nad njim čista jasnina. Potiho nama je čisto majčkeno žal, ampak si rečeva…morda naju je s svojo »skrivalnico« hotel odvrniti od vzpona…kdo ve zakaj?....vse je za nekaj dobro….