Včeraj sva za Blegoš izbrala povsem drugo izhodišče in sicer pod Črnim vrhom, t.i. pri kasarni. Pričela sva v megli, a z višino je bilo le te vse manj. Razveselila sva se, ko sva prišla na nekakšno križišče poti, Slugov grič in si ogledala vse možnosti. Že tam sva se odločila, da se bova vračala preko Slugove doline, saj je bila z moje strani radovednost zelo velika, in to že mnogo let
. Ampak včasih se kar vleče, da na željeno tudi stopiš
.
Pod kočo naju je pozdravil simpatičen, dobro rejen, oranžen mačkon, ki pa je kaj hitro začel kuhati neko zamero, najbrž zato, ker nisva pomislila, da bi mu ponudila kaj za pod zob.
Na en način smo prav vsi enaki
.
Pri vzponu dalje od koče, sva kaj hitro ugotovila, da bo potrebno stopiti na derezice, no ja, vsaj tisti, ki smo jih s sabo imeli
. Je prišel nasproti en pohodnik brez palic in derez in povedal, da je tokrat ostal brez vrha, saj se mu je zdelo tako prenevarno. Potarnal je tudi o vetru in mrazu na vrhu. To me pa pretirano ni skrbelo, saj smo že vsega vajeni.
Vrh je bil včeraj čudovit razglednik proti Julijcem, pa tudi proti Karavankam in Kamniškim. Proti jugu in tudi drugje po nižinah, pa so plavale in valovile megle, le Snežnik je izstopal iz tega meglenega morja. Na vrhu ni bilo videti nikogar, da bi malical, vsi so kar hitro pobegnila dol. Midva sva se vračala proti koči po spodnji poti. Nato pa sva nadaljevala, kot sva se že prej odločila , po nemarkirani poti preko Špehovš, in nato zavila v Slugovo dolino, kjer so pred leti postavili v zahvalo in priprošnjo novo kapelico, Videti je bilo, da stalnih prebivalcev tam ni več, novih vikendov pa kar nekaj.
Vračala sva se pa preko Tuškovega griča, in tako naredila tudi pri vožnji lep krog, prav tako kot sva kroge delala po poti. Zelo dobra tura, s precej novimi potmi in detajli.