Pa nisem mislila, da pridem kdaj na Boč. Me prav posebej ni vleklo. Pa še daleč je od nas. No, pa sem prigovarjanju navsezadnje popustila in bila potem prav zadovoljna, da sva ga obiskala.
Seveda so bile velikonočnice glavno zanimanje, čeprav jih je izredno malo. Pravzaprav bi jih lahko kar z lahkoto preštel. Ker jih je tako malo in ker so nekateri gor prihajali kar s "kopcami", da so jih izkopali, so sedaj za njihovo varovanje v pomoč varuhi, no včeraj je bila to varuhinja.
Moram pa priznati, da je svet okoli Doma na Boču izredno lep. Ne moreš kar tako mimo, midva sva se ustavila na kavi
. Le ko sediš tam, in se razgleduješ po življenju tam, lahko kočo pravzaprav podoživiš in s seboj tako odneseš tudi vtis o njej. Sicer pravega vtisa ni. Ko sva se potem vzpenjala skozi brezov drevored navzgor proti samemu vrhu, naju je prav lepo spremljalo ptičje petje, pa paša konj tam ima tudi svoj čar.
Na vrh stolpa sva se tudi povzpela, brez tega pravega vrha ni. Sicer pa sva pri vzponu uporabila pot čez Babo, za spust pa Detičkovo pot. Vsekakor je tista čez Babo precej lepša
.