Moj »post« je danes namenjen »v vednost« tistim, ki na tej ferati še niso bili, a bi to želeli. Ne bom pisal o uspehu, pač pa neuspehu. Naj takoj povem, da je spodaj napisano moje mnenje, sicer pa je, seveda, to stvar posameznika, pač glede na izkušenost, moč, voljo,itd...
Najprej nekatera dejstva: s hribolazenjem se »aktivno« ukvarjam 7 let. Med drugimi, sem prehodil/preplezal tudi nekaj poti, ki veljajo kot bolj zahtevne: Hanzova pot na Mojstrovko, pot čez Vrbanove špice, plezalno pot na Veliko Koroško Babo, a po težavnosti nobena ni blizu zahtevnosti te ferate.
Prvotno sem imel namen podati se na Kočne po klasični poti, a me je radovednost, izziv, ali strast premamila, da sem jo ubral po ferati. Povzpel sem se skoraj do konca prve strmine in takrat mi je zmanjkalo moči v rokah pa sem obvisel na vrvi samovarovalnega kompleta. Ko sem si opomogel od presenečenja in ponovno prišel k moči, sem se po vrvi samovar. kompleta spravil nazaj na ferato. Trmast, kot sem
, sem se odločil za še en poskus.... – in tudi tokrat obvisel
Po ponovni vrnitvi na ferato sem kapituliral in se odločil previdno sestopiti, pa čeprav bi najbrž trajalo več ur. Na mojo srečo so ravno takrat tam trenirali pripadniki enot slovenske gorske vojske. Tako je njihov mentor prišel pome in me po vrvi spustil nekaj metrov navzdol na varno. Če bo slučajno bral te vrstice, bi se mu še enkrat lepo, lepo zahvalil !!!
Odnesel sem jo z nekaj praskami, udarjeno levo nogo, ko sem zanihal v steno in rahlimi bolečinami okrog pasu – tam, kjer me je zadržal varnostni pas.
Kaj je bilo narobe ? Neizkušenost s tako zahtevnimi feratami, rahlo vlažna skala in, ker je potrebno veliko dela z rokami – premalo moči za 90 kg, kolikor sem tehtal z 10-kilskim ruzakom (imel sem 5 L vode, ker sem sprva nameraval na Kočne).
To je to. Edina »pozitivna« stran je ta, da sem izkusil, kako je viseti na vrvi nad prepadom. Ni prijetno
