Mene ni sram ne imena, ne priimka, tudi nerodno mi ni zaradi njiju, prav tako se ničesar ne bojim
O medicini ne vem kaj dosti, če sploh kaj, delam pa v bolnišnici. Letos sem sodeloval pri takem projektu, da sem se gibal tudi na COVID-19 oddelkih, kjer med delom hočeš-nočeš (smeš-ne smeš) vsaj s pogledom ošvrkneš bolnika ali bolnico. Ko vidiš to gorje, ko vidiš trud medicinskega osebja, te mine, da bi se šel karkoli po svoje. Če drugega ne, iz spoštovanja do obolelih in tistih, ki za njih skrbijo. Vsa gornja modrovanja so odveč, ko si s situacijo seznanjem v živo, verjetno še bolj, ko oziroma če sam zboliš. Jaz zunaj ne nosim maske zato, da bi bilo videti, da spoštujem zapovedi. Takisto si ne razkužujem rok zaradi predpisov. In še česa ne počnem zato, ker so tako odredili, temveč zato, da pazim nase in morebiti še bolj zato, da pokažem, da mi ni vseeno za druge. Ljudje, ki jih srečujem brez maske, ki se postavijo v vrsto tik za menoj in podobno, se mi smilijo v svoji ozkoglednosti in samozaverovanosti, zato ne gre, da bi se jezil na njih. Saj me še razumeli ne bi. Prej ali slej bomo dobili še drugo bitko (drugi val), a se bojim, da bo tudi še nekaj porazov, preden bomo zmogli še vojno.