Hvala Becar, zanimiv odgovor. Malo drugačna realnost od moje. Poznam desetine ljudi, ki so umrli zaradi korone. Ostanek črnega prvega aprila? Kakor kdo želi in mu ustreza verjeti. Prav tako poznam stotine zasedenih postelj, ki brnijo od gužve zaradi teh bolnikov iz dneva v dan. Seveda, velik delež jih sočasno umira od pridruženih bolezni in jih korona samo brcne v prepad, ali pa še to ne (pač rabijo nastanitev v svoji bolezni med temi bolniki, da se virus ne prenaša na zelo bolne ljudi). Ker drugače s trenutnim znanjem pač ne znamo. Poznam velik del ljudi, ki se trudi tudi v tej nori situaciji nadomestiti nemogoče - izpad dela. In seveda (uf, tole bo pa najbolj bran stavek mojega komentarja
) poznam tudi množico izkoriščevalcev tega sistema, ki je nastal.
Mogoče zato ne govorim toliko o stališčih, prav je, da imamo vsak neko povsem svoje - osebno stališče. Problem, ki ga je razgalila tokratna situacija, je upoštevanje osebnih stališč kot merodajnih, vplivnih, skorajda zakonodajnih. Norenje, grožnje in žuganje z njimi na forumu. Ti si kriv za avtobuse smrti, pa on, pa Janez...Potem pa situacija izgleda kot metulj v vetru na vroči avtocesti. Osebno stališče je osebno. Z njim ni mogoče prepričati nikogar, ker to zgodovinsko gledano skoraj ni možno. Družbeno stališče pa mora biti podano mirno, preudarno in z medijsko objavo relevantnih in splošno koristnih mnenj in novic. Ker to seveda ob razmahu spleta več ni možno, smo tam, kjer smo. V kaosu, tako informacijskem, osebnem, zdravstvenem in političnem. Če prav razumem, je to tudi point tvojih komentarjev. Ogorčenost, da se kaos samo poglablja. Sploh, ker spadaš v skupino ljudi, ki so šli skozi bolezen z občutki treh počepov ob postelji zjutraj. Pa je to tudi dobro in je zanimivo vedeti, da obstajajo tudi takšne zgodbe in mnenja glede nastale situacije.
P.s. glede politike namenoma več ne komentiram. Iz nje se le norčujem. Ker je boleča realnost takšna - če bi bil kdorkoli izmed nas na njihovem mestu, bi bile stvari skoraj enake. Samo v srce si moramo pogledati in priznati, da na številnih področjih svojega življenja ravnamo identično. Posebej, če moramo nek projekt narediti v skupini minimalno petdesetih različnih ljudi. Vsak svoj vrtiček in interes. Vsak svoj žep in kot podgane na Titaniku. Ja, tudi jaz. lp