Prejšnji teden sem dobila povabilo na Črno prst. Zaradi predhodnih fiksih dogovorov sem si rekla, grem naslednji vikend, v kolikor mi bo le vreme naklonjeno
. To slednje je še kako držalo
...in tudi zdržalo
...
V povsem pomladanskih razmerah se s sopohodnico odpravive na ta mejnik med Gorenjsko in Primorsko...Start v vasi Kal. Že ob pogledu na vrh sva vedeli, da sva ujeli čudovit dan
...in tu bova spet pasli oči na Najvišjemu in okolici, pa tudi tam deleč naokrog nama bodo plesali pogledi
....Pot je do sedla popolnoma kopna, od tu naprej se nekaj ledu sprva skriva pod listjem, ki ga pa čez nekaj minut začne prekrivati snežna odeja. Ta se v okljukih postopoma dviguje. Razgledna točka nama nudi čudovit razgled na nedolgo nazaj obiskan Porezn. Takoj, ko se pot izpostavlja sončnim žarkom, se količina snega na nekaterih delih vztrajno manjša
, le sem ter tja ga je nekoliko več-se udre malo nižje od kolen. Počasi se nama že prikaže vrh. Prečiva južno pobočje in kmalu prideva do sedla, kjer naju čakajo smerokazi. Do koče imava še 15min
. Tu nama nasproti prideta starejša gospoda, en je pešak, drug pa turni smučar. Prav čudovit ga je gledat, kako zariše smučino v sicer precej ojužen sneg
. Sname smučke, in se nama pridruži do vrha. On odhiti oz. odsmuča v dolino, naju pa čaka na grebenčku družba poznanih. Spregovorimo nekaj besed, nato pa oni odkorakajo dol, midve pa do koče, kjer se bova kako uro predajali sončku
. Najprej sva nekaj časa sami, nato dobiva družbo. Greve še na vrh, nekajkrat šklocneva-obvezno, da bo bera slikc popolna
, nato pa nazaj proti dolini. Za sestop sva potrebovali cca.1,5h, hja, je dol pač občutno hitrejše kot gor
. Žal sva bili za ogled sončnega zahoda prezgodnji, zato sva jo kmalu popihali proti domu.
Prav srečna sem, ker sem bila po, reci in piši, skoraj 20ih letih
spet tu gor. Bilo je zares čudovito, a sem se letos zagotovo še vrnem. Seveda v kopnih razmerah.