Ko sva se na drugi praznični dan pripeljala na Pl.Ravne, ni bilo nikjer žive duše. Vse povsod mir, tišina, slišati je bilo le petje ptic, ki so se skupaj z nama veselile novega pomladnega dne. Tu se je pomlad pravzaprav komaj prebudila, resje je imelo še povsem rožnat nadih, telohi so se nekateri šele odpirali.
Občutek je bil tak, kot da sva letos tu prva obiskovalca. A sva kasneje našla v snegu stopinje, najbrž prav od prejšnjega dne
, tako da temu ni bilo tako.
Na idilični planini Dolga Trata sva tako stopila na prvi sneg, in ta je bil na nadaljnji poti najin zvesti spremljevalec. Prav stopinje so nama kazala smer pohoda, saj sva bila oba tukaj prvič
.
Na vrhu sva se odločila, da narediva krožno pot, saj so naju stopinje lepo peljale proti Sedelcu na Zelenih Tratah. Sva kar malo vriskala, ko sva se po čevljih peljala po snegu navzdol. A kmalu od Sedelca dol sva stopila po poti prečenja, kjer pa je bila potrebna kar velika previdnost, saj strmina ni bila zanemarljiva. Stopinje so naju peljale po pravi poti (hvala tistemu pohodniku), saj so bile markacije v zgornjem delu pod snegom.
Malo pred planino pa spet pomlad in občudovanje njenih lepot. Pravzaprav ne vem, a nama je bilo lepše na snegu, a tu.
Čudovit izlet, vsekakor vreden ponovitve
!