V ponedeljek, 18.5.2015, sem kot množica ostalih pohodnikov nasedla ugodni vremenski napovedi in se podala na Golico. Večina poti je potekala po megli in v močnem vetru, ki je držal najgostejše oblake prav okoli vrha Golice. Dan prej sem preživela v žgočem soncu in vijoličnih planjavah cvetočega žajblja med Sesljanom in Nabrežino (opis:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=26&id=5882 ). Tako je bilo zimsko vzdušje na Golici še bolj turobno. Najbolj pa so me razžalostili pohodniki, ki so v želji po nekaj bednih fotografijah tacali čez bele poljane narcis. Verjetno noben od njih ne bi korakal po domači gredici.
Za moje posnetke ni padla nobena narcisa. Tudi z roba poti se lahko ujame pravo vzdušje belih pobočij, če je le kaj sreče s svetlobo. Jaz sem je imela bolj malo, zato pa so to v svojih objavah na tem forumu lepše ovekovečili predhodniki .
Sonce, ki je posijalo ob mojem povratku na Planino pod Golico me je tako potrlo, da sem želela le še s prvim vlakom domov. Hvala prijaznima dekletoma, ki sta me potegnili do železniške postaje, kjer sem v zadnji sekundi še ujema vlak.
Sicer pa vozi avtobus z Jesenic do Planine pod Golico ob dnevih šolskega pouka ob 7.29 (nasproti ŽP), v obratni smeri pa gre ob 14.40 uri.
Na Golici sem bila le enkrat v daljnem otroštvu. Tudi takrat je bilo vzdušje podobno moreče. Za popraviti vtis se vrnem ob prvi priložnosti. A ne zaradi narcis, temveč drugih lepot Golice: sočnih zelenih trat, na katerih se pasejo ovčice, prelepega alpskega cvetja in širnih razgledov (če bo kaj več sreče).