Gonžarjeva peč

turbo, podpišem... ni ga čez zelo zahtevno brezpotje

Andrej Mašera
Ekstremne ferate so tu
Septembra lani sem na tem mestu v uvodniku Nevarna samoprevara razmišljal o
pomenu ekstremnih (športnih, adrenalinskih) ferat, ki so se razbohotile v Avstriji, in napovedal
možnost, da se bodo kmalu pojavile tudi pri nas. Ni bilo treba dolgo čakati! Skupina
prizadevnih feratarjev1 iz PD Vinska Gora blizu Velenja je v bližnji steni Gonžarjeve peči
nadelala izjemno zahtevno športno ferato avstrijskega tipa. Plezalne poti so sicer tema
meseca v tej številki PV, problematika je osvetljena z več različnih kotov.
Problem, ki ga vidim v zvezi z Gonžarjevo pečjo, ni gradnja take ferate, ampak tiči
drugje. Ob otvoritvi poti so izdali obvestilni lepak, na katerem je narisana smer poti,
dodanih pa je nekaj opozoril, ki so žal napisana v bolj nerodni slovenščini ter dokaj samovoljno
in nedosledno prevedena v nemščino in angleščino. Na njem tudi vidimo, da je
pokroviteljstvo nad potjo prevzela PZS, ki jo je uvrstila med svoje učne poligone.
Na lepaku sta v posebnem okvirčku tudi klasifikaciji težavnosti ferate, avstrijska in v
primerjavi z njo še "naša". In – tu je kavelj! Avstrijska klasifikacija, označena z velikimi
črkami (A, B, C … F in naprej) je izrazito umerjena po športnih feratah, saj praktično vse
klasične plezalne poti uvršča v skupini A in B. Stopnja C pomeni že resno plezarijo v navpični
steni, večinoma le ob jeklenici, z malo skobami in/ali klini. Ferat, ki bi ustrezale avstrijskim
ocenam od D naprej, na ozemlju Slovenije sploh nimamo (seveda če izvzamemo
Gonžarjevo peč, ki je ocenjena z D/E)!
Vzporedna slovenska klasifikacija na lepaku označi ferate A kot "zahtevne poti", B in C
kot "zelo zahtevne poti", D–F pa kot "ZAVAROVANE PLEZALNE POTI". To je pa čisto nekaj
novega, nekaj, kar je v popolnem nasprotju z uradno klasifikacijo planinskih poti, ki jo PZS
v naših gorah že dolgo časa uveljavlja tako v pisnih vodnikih kot tudi na smernih tablah.
Če si hitro osvežimo spomin, klasifikacija PZS uvršča planinske poti med lahke, zahtevne in
zelo zahtevne. Vse ferate, ne glede na težavnost, spadajo med zelo zahtevne poti. In ravno
zaradi tega je uradna klasifikacija PZS zelo pomanjkljiva, ker ne diferencira plezalnih poti
po težavnosti, ampak jih vse skupaj stlači v en žakelj. Vključitev vseh ferat med zelo zahtevne
poti pripelje včasih do takega absurda, da je kaka zelo zahtevna markirana pot brez
varoval označena samo kot "zahtevna", dobro zavarovana, sicer nezahtevna ferata, polna
železja, pa kot "zelo zahtevna pot"! Graditelji ferate na Gonžarjevo peč so se nedvomno
zavedali pomanjkljivosti trenutne uradne klasifikacije planinskih poti pri nas in so poleg
avstrijske ponudili tudi predlog nove slovenske klasifikacije. Pri tem pa so nehote povzročili
popolno zmedo, saj so poleg napačnega uvrščanja zahtevnih in zelo zahtevnih poti za
najtežje ferate uvedli naziv "zavarovane plezalne poti", kar je pojmovna tavtologija; ime
implicira, da poti težavnosti od A do C pravzaprav niso zavarovane oz. sploh ne plezalne.
Za plezalne poti (tudi za avstrijske od A do F) pa so varovala osnovna značilnost, ki jih razlikuje
od drugih poti v gorah. Posebej poudarjati, da so nekatere zavarovane, nima pravega
smisla, ampak človeka samo zbega.
Kar zadeva avstrijsko klasifikacijo ferat, moramo ugotoviti, da je njena glavna pomanjkljivost
uvrstitev prevelike skupine plezalnih poti različne težavnosti samo v dve skupini
(A, B). Za večino plezalnih poti v naših gorah je ta klasifikacija objektivno neuporabna.
Pred mnogimi leti, ko sem pisal prvo izdajo vodnika po slovenskih feratah, sem uporabil
klasifikacijo, v katero lahko uvrstimo vse plezalne poti po težavnosti, ki postopno in
enakomerno narašča (PP 1, 2, 3…), z možnimi vmesnimi stopnjami. Po njej ima npr. ferata
na Raduho oceno PP 1 ali največ 2, Kopiščarjeva pot na Prisojnik PP 4, nova ferata na
Gonžarjevo peč pa PP 6 ali še več. Razlike v težavnosti so jasne na prvi pogled, vsak se bo
lahko odločil za vzpon po svojem okusu in svojih zmožnostih.

Takole bi rekel. Če gledamo po starem, ko ekstremnih feratt še nismo poznali. Kot primer. Sredi noči si odšel od doma, po mraku si se "lomil" po ostankih snežišč in ko se je dan naredil, si bil na vstopu Via della Vite na Vevnico. Potem si bolj ali manj užival v steni, ponekod si se moral "znajti", ker so bila varovala poškodovana, ambient je bil tak "da ti je jemalo sapo" in navkljub dobri pripravljenosti si bil vsaj en kanček zmahan, ko si izstopil. Potem si se pomatral še na vrh Vevnice, ker se pač spodobi, nato pa sestopil do bivaka na Zagačah. In pred teboj je bil samo še sestop, ki si ga opravil kar preko Mangrta in mimo bivaka Nogara, ker se ti je pač najlažje in najbližje zdelo . Domov prideš tik pred temo, navkljub temu, da je poleti dan dooolg

Ta nove extremne pa nekako takole: sredi dopoldneva se odpelješ turi naproti, parkiraš v senci , ker je že vroče, prideš pod "steno", malce počakaš na vstop, ker je pač gneča (kerlci vstopajo že tretjič ta dan !) in nato odtelovadiš po jeklenicah navzgor. Noge so lahke, ker so v plezalnikih, hrbet spočit, ker ne potrebuješ nahrbtnika, le v roke te sem ter tja navije , kaj češ, ko pa se je potrebno vleči gor ven. Sestop opraviš mimogrede in ob 13h med kosilom, doma seveda, nakladaš kako oh in sploh zajeb . . . je bilo

Oboje sem preizkusil in ni ga čez prvi primer. Dobra stara klasika. Duša kar stoka od užitka po taki turi, medtem ko pri extremih konec dneva nekaj manjka. Dosežek že, dosežek, ampak vse ostalo (flora, favna, ambient, razgledi, samota,...) ?!?

turbo,odličen opis naše gore postajajo ena sama telovadnica s pripomočki.
NI GA ČEZ MRAK IN KLASIKO,

In zdaj @Stanko na polno teoretizira. Vprašanje pa je čisto preprosto.
Ali je vlečenje po zajlah, kot ga vidimo na njegovih slikah plezanje po freatah, ali to ni?
Brez zamere in LP

@Jany

"Navadni planinci" imajo gotovo premalo razvito plezalno tehniko, da bi takšne ferate splezali brez vlečenja po jeklenici. Plezalci bi morda lahko prišli do takšne ideje, ne vidim pa v tem posebnega smisla, saj toliko bolj tvegamo nevarne, skoraj popolnoma statične padce, vkolikor ne uporabimo dodatnega varovanja z vrjo.

Druga zgodba so določene ferate v tujini, kjer so jeklenice ohlapne...

Osebno mislim, da je smisel ferat v tem, da uporabljamo pripomočke, ki so na voljo (vsaj jeklenico). Nekateri pač uživajo v tem, se pa to nikakor ne more v nobenem pogledu primerjati s prostim plezanjem.

Dejstvo je, da je pomen ferate - zavarovane poti docela izrojen. Varovala in napredovala so pač postala eno in isto. Kako je slednje pomešano se lepo vidi na Triglavovem primeru: kjer so klini, ni jeklenic in obratno.
Pomislil bi, da so vlečenju namenjene predvsem tiste vrvi, ki so zasidrane zgolj na vrhu, spodaj pa so proste. Praksa se ves čas spreminja, kaj hočemo.., za nas nekatere (ali mnoge) je edino pozitivno to, da na tak način lahko dosežemo marsikateri vrh, ki ga drugače v življenju nikoli ne bi. Toda tu mogoče še ni najti večjega absurda, ta pa se pojavlja ravno v primerih, ko cilj postane zgolj premagovanje določenega izpostavljenega dela stene, z namenom, kot je to dobro opisal predhodnik, da si človek zaradi adrenalina, ki ga je oblival, na koncu domišlja, kako hudo reč/peč je >preplezal<.
Tudi t.i. adrenalinski parki v Sloveniji iz dneva v dan postajajo vse večji hit. In velik posel nekaterim, v čemer seveda ni iskati nič kaj spornega.
Mislim pa, da se tri stvari kot so: turizem, šport in planinstvo kot ljubezen do narave, ki se po svojih bistvih med seboj kar precej razlikujejo, zaradi poslovnih interesov vse bolj poizkušajo nekako preveč poenotiti. Tisti, ki slednje spodbujajo, imajo zadnje čase celo s privabljanjem (nas) ljubiteljev narave kar dosti uspeha.

30.5.2011 Kaj češ???velik nasmeh
zopet se odpira neskončna polemika..

Vedel sem, da se bo razvila neskončna polemika.
Zakaj ferate? "neskončno vlečenje po zajlah" strah pred previsi,navpičnice, iskanje maloštevilnih skob in še pa še..
napisal bom zase..
Sem ljubitelj brezpotij ( ne maram gužve ),rad hodim po neskočnih zelenih travnikih, plezam po skalah, se vzpenjam po strminah gozdov , grapah, pa še in še bi opisal..
Ko se sin utrudi od plezanja in moj vrat od gledanja navzgor, splezam ( v gojzarjih ) kakšno trojko/ukusim štirico in me potem spusti dol..
Ko sem prelezel ( dobesedno se prevlekel )prvo zahtevno ferrato sem bil izžet, dlani polne krvavih žuljev in razmišljal je ..to...to??
Potem otvoritev ZZP v Vinski G. ( Gonžarjeva peč ). Šel sem na otvoritev in pot preplezal prvi za uradnem plezalcu PD Vinska Gora. Preplezal ali prevlekel ( vsakega nekaj )sem se kot v transu. Zelo hitro ( spodaj je bila množica gledalcev ).
OK čez nekaj dni ponovim. Res je težka..
Sedaj, jo ponovim počasi in kolikor se da z nogami ( ko pa to ne gre več pa ostane še moč rok ).
Jaz sem blizu in enkrat mi je dovolj!!
Najraje jo pa v družbi in potem na vrhu ocenjujemo kako je kdo izrabil naravno dane možnosti za plezarijo.
V nedeljo sem ponovil Železno Kaplo ( Turško glavo)
PLEZALO nas je več ( organizacija in vodenje PD Velenje). Zraven tudi člani Mariborskih "Uličarjev "
Vodnika Mijo in Milan.
Na vrhu te ekstremne ferrate sem bil še poln moči, brez vsakega žulja in po svoje tudi zadovoljen. Še vedno poln energije..
Več iskušenj, brez hitenja ( čas,kako hitro si čez ni POMEMBEN !!!), maksimalna izraba danega terena "trpijo" noge, ne roke, če se le da brez "vlačenja po zajli".
Nisem, sedaj obseden s ferratami...ampak ko se mi pa zalušta, se proti večeru ( pečina lepo v senci )zapeljem v Vinsko Goro ( če slučajno ne tečem vsaj 10km po gozdu ali na Goro Oljko )in zlezem to že tako obrekovano ZZP. Se na vrhu vsedem na klopco in uživam v vetru, ki običajno pihlja in mi suši znoj na čelu ( ta ZZP mi vedno povzroči posledično nekaj kapljic znoja..) !!
kaj čemo ?..
tako smo si hvalabogu različni..

Zaj sm pa naredu štalo hehe

Dobro je da so se vsaj planinci organizirali in izrabili tale lep kotiček za plezalno pot, čudno da tega ne izkoristijo velenjski alpinisti namesto kot da hodjo k nam skalo glancat
ker imajo tam neverjetn potencial(Kotečnik 2)
Naslednjič pridem z mašinco hehe

Vsak ma svoje veselje, in verjamem da na kakršen koli način ta vzpon opravimo nas na vrhu obdajo enaki občutki,čeprav jaz sem bolj takšnega mnenja:
Že Messner je rekel da so ta vaarovala in pomagala, s katerimi naj bi vzpon olajšal, umor nemogočega!

geppo
popolnoma se strinjam s tabo.
Vsak po svojih zmožnostih in kar je najbolj važno VSAK ZA SVOJE VESELJE kajti vsi vložimo precej truda v kakršno koli plezanje.

lp

Iz SSKJ:
plézanje -a s (ẹ̑) glagolnik od plezati: plezanje opic; plezanje po drevju; priprava za plezanje / planinec se je ponesrečil pri plezanju; plezanje po strmih stenah; tehnika plezanja ♪

Hja, če opice lahko plezajo po drevesih in planinci po strmih stenah, potem res ne vem, zakaj premagovanje višine po feratah ne bi smelo tudi biti plezanje.

Verjetno se nihče od tu več ne spomni, kako so na začetku prejšnjega stoletja razni Ferdinandi in Klemni špancirali tudi čez previse naših sten. Kasneje se je prikradla "zlata doba" alpinizma, veselo se je nabijalo in lojtralo in tak je izgledal alpinizem in PLEZANJE do srede osemdestih let. Takrat se je pri nas že kar dobro uveljavilo prosto plezanje, lojtra so šla v pozabo, hkrati se je pa začelo na veliko vrtati. Na začetku kratka plezališča, kasneje tudi čisto prave visoke stene. In seveda se tudi tam PLEZA.

Zdaj smo pri nas dobili neko vmesno nišo, tako imenovane extremne ferate. In kot vsaka nova reč je tudi ta deležna nekega zgražanja in pomilovanja. Pa ni potrebno pozabit, zgražali so se tudi nad klini, nad svedrovci, nad plezališči, nad balvani... in celo nad "štamfanjem na osemtisočake". Je pa morda bolj zanimivo vprašanje: kdo se najbolj zgraža? Kolikor poznam dobre ( beri vrhunske) alpiniste, nisem še nobenega slišal, kako bi se zgražal nad feratarji. Imajo svoj svet, svoje izive, kateri so povsem drugje od teh poti. Velika večina pa prav nič ne pomišlja sestopiti po Bambergovi poti, ko prileze čez rob sfinge, je pa spet res, da ta ista večina nikakor ne bi podprla recimo ferate na Široko peč. Ampak nek kompromis mora bit in dokler je v nekih razumnih mejah, je verjetno to najboljša rešitev.
In če se dobri alpinisti ne zgražajo, se potemtakem šodrovci? Zakaj? Se čuti ogroženost? Ali se s tem zaničevanjem drugih hoče pokazati le svoj lastni oh in sploh jaz? To o poudarjenem sklicevanju na varovanje narave so pa tako ali tako take pravljice, da jim je že prav smešno verjet.

Geppov opis je zelo lepo spisan in dvignem obe roki zanj. Tudi sam se rad potepam po šodrih in med najlepše spomine se uvrščajo samotni potepi po martuljških in trentarskih stolpih. Pa okusil sem led in veliko nadmorsko višino, nekaj slasti prvenstvenih smeri, pa turna potepanja, krasne spuste, topla plezališča in ne vem, zakaj me bi moralo biti sedaj sram, če zdaj rad grem tudi po kaki ferati. Me pa nihče nikamor ne sili in prav upam, da druge tudi ne.

Aja, ja, res je. Feratarstvo ni alpinizem, kot tudi športno plezanje ni alpinizem, pa turna smuka je tudi poglavje zase, prav tako "hoja" na osemtisočake. Mora pa res imet čisto zmešane pojme tisti, kateri hoče vse to zložit v en sam lonc.

Jasno, da ima vsak svoje veselje, pa tudi v pojmovanju plezanja kot takega ni nič nejasnega ali spornega.., le adrenalinske športe je treba znati ločiti od hribov. Sicer pa zaradi mene, če se cela Slovenija naenkrat zbaše na neko ekstremno ferato, ter jo hvali in opeva na vse grlo.. če je veselje, potem je vse ok, mar ne?

>> le adrenalinske športe je treba znati ločiti od hribov.
Zakaj že? A adrenalin ne spada v hribe? Kaj pa je potem brezpotno lazenje po izpostavljenih strminah?

Brezpotno lazenje po izpostavljenih strminah je oh in sploh balzam za dušo, užitek za oči in veselje za srce. Ko pa med brezpotnim lazenjem skoraj stopim na kačo ali me za kako škrbino na meter dva bližine preseneti gams in podobno, takrat je pa nekaj adrenalina zraven.

Tudi v novem vodniku 55 Zavarovanih Plezalnih Poti je opisana Gonžarjeva peč.
http://www.gore-ljudje.net/novosti/66348/

no krasno, torej je Gonžarca ponovno dobila svoje priznanje

Bil včeraj na Gonžarjevi peči. Varovala vsa ok, sicer pa odsvetujem "plezanje" dokler ne poneha deževje in se stena in obhodna pot dodobra ne osušita. Splezal sem jo dva krat, pol pa obupal, ker je zaradi nanošenega blata ful drselo. lp

Nisem preplezal še nobene druge "ferate" razen Via Italiana na Mangrt, zato bi težko dodal kaj "strokovnega" k zgornjim komentarjem. Pa vendarle: hodim v hribe zgolj zato, da uživam in ne hitim, kot nekateri, ki popravljajo čase eden drugemu in se nato hvalijo. Pa vendarle je nekja čudaškega v tem, da hočemo biti boljši drug od drugega. Se boste spraševali, kaj sploh hočem povedati? Enostavno, bom dodal svoj primer od prejšnje srede. S sodelavcem, ki je od mene mlajši 16 let sva se odpravila iz prelaza Vrhe na Donačko goro preko Vzhodnega vrha, po kroni na zahodni vrh in spust do Rudijevega doma. Čas: zame zavidljivih 1 ura 17 minut (vmes trije postanki, eden na poti, drugi na vzhodnem in tretji na zahodnem vrhu - skupaj izmerjeno 15 minut, ki je vključenih v čas, ki sem ga navedel). Sledilo je pivce, 10 minut pavze in nato 25 minut po poti "Do izvira Sotle" JZ okrog Donačke gore do avta. Zame ekspresno hitro, saj sem hotel dokazati sebi in "mlajšemu zelencu" ali ga lahko "dam v koš" navkljub letom in njegovi kolesarski kondiciji. In kaj sem še imel od tega, da sem mu dokazal, da sem mu kos? Popolnoma nič, le to, sa sva bila pravočasno na izhodišču pred večerno nevihto in čas za še en pir in njegovo pohvalo, da sem bil hiter in sem ga namučil. To je tudi vse. Tako hitro več ne bom "divljal" nikoli več. In tudi take ferate za uro do uro in pol me ne vlečejo pred kosilom. To je zgolj moje mnenje, ki ga ne želim nikomur vsiljevati. Jaz enostavno v planinarjenju uživam in ne želim tekmovati s časi v knjigi in časi, ki je nekdo navaja. Pa lep pozdrav vsem, ki ljubijo gore.

danes sem bil na nedeljskem izletu ter obiskal to hudo ferato.je domiselno speljana (pohvala izvajalcem),po odsekih primerno zahtevna a kratka.med plezanjem pa se nemoreš izognit zemlji,ki ti zamaže podplat.nepriporočam jo začetnikom,ki niso vešči rokovanja s samovarovalnim kompletom.

Feratta na Gonžarjevo peč je kratka, ampak izredno zahtevna. Na zahtevnosti po moji oceni pridobi le zaradi tega, ker je opremljena zgolj s klini, skozi katere je napeljana jeklenica, dodatnih skob oz. klinov pa ni. Čez prvo ploščo se je potrebno (v primeru da uporabljamo običajne pohodne čevlje in ne plezalnikov) precej potegniti na roke, proti vrhu celo delno stopiti zgolj na trenje oz. na zelo majhne stope. Naslednji "detajl" sledi ~10m višje od vpisne knjižice, kjer je jeklenica za moje pojme precej nerodno speljana. Desno od nje namreč vabi lažji svet oz. nekaj dobrih stopov, levo od nje pa je precejšnja plata - jeklenica je speljana ravno tako, da je glede na jeklenico bolj logičen prehod po levi, saj si drugače v precej čudnem (nenaravnem položaju), gotovo pa na ta način porabiš nekaj več moči, pa tudi previden je treba biti. Vsaj tako sem zadevo ocenil jaz, gotovo pa je možna še kakšna bolj logična varianta Plezalniki bi tako v zgornjem kot v spodnjem detajlu zelo prav prišli, z uporabo le-teh se težavnost feratte gotovo zniža oz. ne pokurimo toliko moči v rokah. Kakorkoli že, kdor je zadevi dorasel mu ne bi smela povzročati večjih problemov. Vkolikor jo primerjam npr. z zelo opevano Železno Kaplo, je Gonžarjeva peč po moji oceni v detajlih vsaj enaka, če že ne težja. V vsakem primeru gornikom, ki nimajo predhodnih izkušenj z lažjih oz. podobnih ferat, zadevo absolutno odsvetujem. Poznam tudi nekaj primerov, ko je bilo potrebno ljudi z vrvjo rešiti iz stene. Popkovina z vponko z matico lahko pride zelo prav, sploh če je gneča oz. če oseba ni ravno 100% prepričana, da bo zmogla pot v enem kosu. Toliko iz moje strani