Greben Bavškega Pihavca

Aha, super. Tudi jaz sem vaju opazoval na vrhu Velikega Jelenka in nato ko sta sestopala po grebenu.
Hvala za ti dve fotki

Greben Pihavcev je stranski krak, ki se na sedlu Vrh Osojnika odcepi od glavnega grebena Pelci - Bavški Grintavec v smeri proti Bavšici in tako nekako ločuje znani alpski dolini Zadnjo Trento na vzhodu od Bale na zahodu. Greben s povprečno višino nekaj nad 2.000 m ima uradno poimenovana in na zemljevidih označena samo dva vrhova: Veliki in Mali Pihavec ter v nadaljevanju malce južneje še za sestop pomemben vrh Obljak.

Pri iskanju opisov poti na tem območju, se največ uporabnih stvari dobi na portalu Primorske stene, o bistvu, pristopu, težavnosti in zahtevnosti ture pa v spletnih zapisih M & M, seveda pa gre vsak raziskovalec tega planinskega raja tudi malo po svoje, zato niti v pristopu, še manj pa v sestopu, ne boste našli uhojenih poti, še najbolj opazne so gamsje stečine, ki se jih da kdaj pa kdaj tudi koristno uporabiti.
Po lastnih izkušnjah in spoznanjih je turo je najbolje začeti v Bavšici, čez dolino Bale, grebensko prečenje Pihavcev pa opraviti v smeri od severa proti jugu, to je od sedla Vrh Osojnika do Obljaka /za mnoge je to najlepši greben v Julijcih/ in se potem iz Obljaka po zelo strmih travah in strmem gozdu spustiti v Bavšico, kar pa v nasprotju s prejšnjo uživancijo na grebenski ježi ni ravno več prijetno, saj je sestopanje tehnično in orientacijsko zeelooo naporno.

Sam greben Pihavcev je izjemno lepa, panoramska in divje izpostavljena tura, gori - doli prek številnih rogljev, manjših vzponov in spustov, v nasprotju s prakso okoliških grebenov tudi z večinoma zdravo in čvrsto skalo, strme trentarske trave pa prečenje prej otežujejo kot olajšujejo, zlasti nevarne so v vlažnem vremenu ali pa pomrzjene v senčnih legah.
Greben Pihavcev je zaradi težavnosti, izpostavljenosti in raznolikosti, ki jo plezanje ponuja, kar zelo zahtevna tura, s trentarsko oceno od M&M med II in III, rekreativcem brez ustreznih izkušenj in kilometrine bi jo odsvetoval brez varovanja in vodniškega spremstva, saj kakšno umikanje in sestopanja iz grebena ne pride v poštev, tako v dolino Bale kot na drugo stran v dolino Doliča proti Bukovniku, zaradi prepadnosti in odsekanosti sten, praktično lahko poletite.

Najzahtevnejši del prečenja grebena je prav gotovo sestop v škrbino med Velikim in Malim Pihavcem, ki presega trojko, zato se je vanjo raje spustiti po vrvi, tam je nameščen klin, abzajl pa je dolg cca 25 m. Kot že zgoraj omenjeno, pa ne gre podcenjevati tudi sestopanja po strmih in gostih travah, kjer boste hvaležni tudi priporočilu, da ste vzeli s sabo kak lažji cepin.
Turo smo opravili na lep oktobrski dan 2021, vse skupaj časovno cca 10-11 h, … več pa v opisih pod slikami.

Bravo, čestitke.

Zares lepa in veličastna tura. V Dragotovem spremstvu sem jo pred leti tudi jaz doživljal z veliko žlico. Doživetje je že Veliki Pihavec, na katerem sem bil kar nekajkrat, za prečenje pa seveda rabiš vrv. Škoda, ker si odpiral novo temo, saj je podanih že kar nekaj opisov. Te pa prosim, da izbrišeš kakšnih deset č-jev. Hvala.

Tone, ne kompliciraj. Saj na zadnji sliki ni č-ja.
Lepo turo sta opravila. Čestitam.

Bravo vsem, lepa tura!

Tone ima kar prav Pravilno je Bavšica in ne Bavščica. Torej je res potrebno "odstraniti" kar nekaj "č"-jev

Tu je povezava na že odprto temo.
https://www.hribi.net/trenutne_razmere/slo/greben_bavskega_pihavca/1/5408/1

hja, žal se zgodi, da kdaj kaj spregledaš, ... je iskanje po forumskih naslovih tukaj dokaj specifično in precizno in če nisi dovolj pozoren ... seveda lahko Tadej prestavi, če se da.

Sploh ni blema, @alyas, tudi jaz sem težko našel. Mislim, da bi Tadej ta 'iskalnik' lahko malo poenostavil, da se tastari preveč ne mučimo z iskanjem.

Tone, ko smo stari, je ravno priporočljivo takšno “mučenje”.
Sicer pa, zaradi mene je lahko več tem o tem prekrasnem grebenu. Greben pa ostaja samo eden in edini v svojem sijaju. Upam, da ga še kdaj potipam.

In to s kontra smeri, kjer se čez najzahtevnejši del ture, Obljak, vzpenjaš, ne pa sestopaš, ker je veliko lažje.

Ja, bi bilo zanimivo še enkrat pristopiti na Obljak s planine Bukovec.

Še prej pa na 'MR', nato dva meseca žaube, pa do maja ali junija nabiranje kondicije iz skorajšnje nule.

Z velikim ponosom lahko povem, da smo ponovili prečenje Bavških Pihavcev, redkih uporabnikov Hribi neta, predvsem njihovih legend Jovana, Dragota in Toneta. Brez njihovih opisov in slik se tega podviga verjetno ne bi lotili nikoli. Zato vsem trem najlepša hvala. Bil bi krivičen, če ne bi omenil tudi lepe fotoreportaže Alyas-a(Igor ?).
Ker smo vedeli da bo tura maratonska, smo se v Bavšico odpeljali že v soboto popoldan in tam perspali.
Vstali smo ob 5;00, si spekli in pojedli 10 jajc preverili še enkrat vso opremo in se ob 6;10 odpravili proti planini Bala. Vreme je bilo idealno , brez oblačka z rahlim vetrom, tako da so je tudi jutranja rosa že skoraj posušila.
Prvo napako smo naredili na Prevali, ker se nismo pravočasno spustili z markirane poti navzdol, da bi stem obšli nadležno ruševje. Resda nismo izgubili nič višine, smo pa s prebijanjem skozi in čez rušje izgubili vsaj 15 minut časa. Ko smo prišli iz njega, pa smo se začeli povzpenjati po dnu plitke grape, ki nas je pripeljala levo pod sedlo Vrh Osojnika. Do sedla pa smo prečili po strmih travah. Vsaj v tistem trenutku so se nam zdele strme, kasneje smo seveda ugotovili da so to prej položne kot strme trave. Na sedlo smo prišli ob 10;00 in si na soncu privoščili polurni počitek s pogledom na Nizki vrh, Špičico, Skutnik, Veliki Jelenk in ostale bolj oddaljene vrhove na vzhodu.
Nadeli smo si plezalne pasove za vsak slučaj in se nenavezani odpravili na božansko prečenje grebena. Grebena smo se strogo držali do 3. težavnostnje stopnje, tako da smo obšlji le par res prehudih rogljev. Do V. Pihavca smo potrebovali uro in četrt. Tam smo si privoščili zgodnje kosilo, sendvič, ki sem ga komaj pojedel, saj sem kljub popitem litru bezgovca imel čisto suha usta. Z Anžetom sva si vzela še 10-15 minut časa za popoldanjsko siesto.
Po 15 minutah hoje smo prišli do mesta za spust po vrvi v sedlo mad M. in V. Pihavcem. Cel manever je trajal 40 minut, in že smo se povzpenjali po najlepšem delu ture, strogo po grebenu na vrh M. Pihavca. Tu se z Jovanom stoprocentno strinjam ko trdi, da je po grebenu najvarneje. Na žalost je bilo tega adrenalinskega grebena konec po desetih minutah. Na vrhu M. Pihavca se nismo prav dolgo zadrževali in že smo se začeli spuščat proti "Zadnjemu Pihavcu" in naprej proti Obljaku. Na zadnjem vzponu proti njemu je greben po vrhu povsem poraščen z rušjem.
Mi smo se zato povzpenjali desno od njega po precej krušljivem, vendar lažje prehodjem pobočju. Od M. Pihavca do Obljaka smo potrebovali eno uro.
Po polurni pavzi pa smo začeli z zame najbolj zahtevno in nevarno tretino poti. Do tu orientacijskih težav ni, saj na grebenu noben živ človek ne more zaiti. Pri spustu pa smo se s tem problemom takoj, in potem še nekajkrat soočili. Mislim da smo se že po prvih travah spustili preveč v levo, tako da smo se kmalu znašli nad strmo grapo s pogledom direktno na planino Bukovec. Ob prvi priliki smo začeli prečit nazaj na desno. Ta prečka je bila po moje najnevarnejši odsek današnje ture. V celem dnevu me je bilo strah edino tu. Moram pripomniti, da smo cel spust opravili s cepinom v roki. Po tej prečnici smo prišli na vsaj malo manj zahteven teren, nikakor pa se nismo mogli vrniti toliko desno kot bi hoteli, saj je bila med nami in želenim pobočjem strma in globoka grapa. Po 450 metrih spusta, za katerega smo porabili uro in pol, smo prišli v lep in dokaj položen bukov gozd. Bili smo presrečni da je teh prepadnih spustov končno konec. Žal je bil to račun brez krčmarja. Po tem gozdu smo se skoraj v teku spustili 200m v četrt ure, nato pa prepadni breg. Nekaj časa smo iskali kakšen pameten prehod pa ga ni bilo. Na koncu smo se odločili za spuste po vrvi. Opravili smo jih 5 zapovrstjo in za 100m višincev porabili uro in četrt. Za naslednjih 250m po strmi grapi pa še pol ure in znašli smo se na markirani poti, 10 minut od PUS Bavšica.
Brez te zadnje tretine bi bila to sanjska tura, tako pa bo verjetno enkratna, pa vseeno čudovita. In človek ne more verjeti kako dobro je Laško po dvanajstih urah in pol.
Slike sledijo z nekaj dnevno zamudo.

Čestitke, čudovit vstop v poletno gorniško sezono.

Napisal si lepo, Ivo, zdaj pa nestrpno čakam se slikce.

Za turo smo rabili dvanajst ur in pol, za objavo fotografij pa tri dni. Da se ve kaj je težje.

Čestitke za podvig! Tiste strme trave na fotkah izgledajo res nevarno! Niti pomisliti si ne upam, kako je, če tam zdrsneš...

Superca, Ivo. Pogoje ste imeli zares odlične. Z Dragotom sva imela od Malega P. naprej kar nekaj smole z meglo. Če imaš z Malega še kakšno lepo sliko sosednjih vrhov mi jo prosim pošlji. Pa mladenko bi nam tudi lahko malo pobližje predstavil.