Grebensko prečenje Goličica, Germlajt, Kanceljni, Prevčev stolp, Planja

"Smo se pogovarjali, da bi celo Prevca solirali, toda bi pa potem ne bilo slik"

Tudi na tem forumu je bilo že večkrat zapisano: v troje se ne da solirat. Lahko plezate nenavezano. Solira pa se, ko človek pleza čisto sam. Če se pleza v dvoje ali troje, vedno obstaja možnost da se v primeru težjega sveta navežete, od tod razlika med izrazoma solirati in plezati nenavezan.

Seveda pa, čestitke za lepo turo!!

Hvala za čestitko in opozorjeno napako.
Že popravljeno.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

V petek popoldan smo se zapeljali iz Zagreba proti Koči na Gozdu in tam prespali. Vstajanje je bilo zgodaj, ob štirih, hitri zajtrk in vožnja proti cestarski bajti v začetku Mlinarice. Štart proti Goličici ob 4:50h. Na začetku smo se zaklepetali in nisva videla možiča ki bi nam usmeril navzdol proti Mlinarici. Prečkali smo Mlinarico precej zgoraj in zaključili da smo nekje izpustili pravo potko. Odlučili smo obrniti nazaj proti bajti. Ta napaka nam je vzela 50 minut. Nič zato, hitro smo našli pravo pot, popravili uničenega možiča in se usmerili proti Goličici. Kljub napaki prej, na vrhu Goličice smo stali za 2:55h. Krajša pavza in šibamo naprej proti Germlajtu, Kanceljnima, Prevcu in Planji. Sestop po markirani poti pod steno Razorja proti Škrbini kjer še ima kar nekaj snežišč, ampak vsa razen dva se dajo obiti. Krajša okrepa v potoku Mlinarice in šibamo navzdol proti ishodišču. Spet smo nekje pogubili pot in završili v gostom gozdu in rušju kje smo se kot kakšni ratnici borili z raznim preprekam. Vseeno smo nižje nabasali na korito Mlinarice in našli pravo pot. Še 20 minut do avta in se končala 15 in pol ur dolga tura za pamčenje. Nekaj več opisa v komentarjih v slikah

Se opravičujem za počasno nalaganje slik in mal slabšo slovenščino in sem tudi zelo hvaležen vsim predhodnikima za lepo dokumentirano turo. Opisi so nam prišli zelo prav in so bili v pomoč pri orijentaciji. Upam da bojo moji enako za naslednje ponavljalce

Bravo, Filip.
Krasno turo sta opravila. Eno od najlepših v tistih koncih.

Hvala Drago. Se strinjam da je čudesno tam gor. Kolikor strašljivo na nekaterih mestih, spet toliko lepo in edinstveno

Super, fanta! Ob ogledu vajinih slik sem podoživljal turo, seveda po Dragotovi zaslugi. Ob Prevcu se mi je naježila koža. Še vedno sem ponosen na mojo edino 4+.
Srečno še naprej.

Hvala Tone sem pratil vajine avanture na hribi.net še dok sam v srednjo šolo šel. Ni mi bilo ni na koncu pameti da bom enega dneva hodil po vajinih stopinjah. Letovanja v Ukancu še od mojega petega leta narednih 11 let so naredile veliko ljubezen proti Alpama

Bravo fanta! Res lepo. Dobro sta ujela Zadnje okno na Prisojniku. Srečno še najprej!

Hvala Zorane

Presrečen se odzovem na Ivotov četrtkov telefonski klic, saj me je vabil na prečenje teh zahtevnih brezpotnikov. Brez pomišljanja začnem vlačit skupaj plezalno kramo, saj jo žal, vedno manj uporabljam.
V soboto ob petih zapustimo parkirišče pri Gorencu, ter se zapeljemo do cestarske bajte ob vršiški cesti, kjer še z Leo in Nejcem ob 6.20h oprtamo ruzake. Ne vem zakaj, ampak do Goličice se je pot vlekla kot kurja čreva. Za nami prideta gor še dva možaka, ki jima je vrh cilj, potem cel dan ne vidimo nobenega človeka več. Adrenalin naraste, plezalna oprema zapušča ruzake, saj se tu začnejo že prvi raztežaji spusta. Na začetku se mi reverso še malce zatika, potem pa stvar hitro steče. Od Goličice pa do Planje sem bil edini v skupini, ki sem to pot pred leti že obdelal z Dragotom, žal si zaradi mojega 'neverjetnega' spomina nismo mogli nič pomagat zato je bilo potrebno instiktivno iskat sidrišča in prehode. Razumljivo je šlo tako po zlu kar nekaj časa. Vidljivost, razen na Planji je bila super, sonce pa kar malce moteče, bi bil pa vesel, če bi zašlo kakšne pol urce pozneje, saj smo s Planje začeli sestopat ravno ob njegovem zatonu. Mladci so se z nama (Ivo) zelo potrudili, saj sem bil tudi ob zadnjem spustu v Hruško deležen popolne kontrole vozlov, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidenega.
Kot rečeno, Pogačnikov dom dosežemo tik pred temo, tako, da še baterije ni bilo treba izprobat. Ponudijo nam zadnje porcije jote in segedina, na srečo je šlo nekaj planincev spat že pred našim prihodom, sicer ne bi dobili prazne mize. Oskrbnik je naštel čez 100 prenočišč, saj se je tudi jedilnica spremenila v spalnico. Po celodnevni naporni hoji se mi je v horizontali 'oglasilo' koleno in mi izbilo iz glave misel, da bi zgodaj zjutraj skočil še na Razor. Po kakšnih dveh urah me ubrano smrčanje le zaziblje v spanec...

Čestitke za ponovitev in še večje, da te je smrčanje zazibalo v spanec.

Hvala, Eva! Na srečo ni bilo potrebe hodit na vodo, kamor moram sicer vsaj dvakrat, jaz pa v najvišjem štuku, pa stopnice škripljejo...

Krasno, Tone.
Me veseli, da ti je uspelo še v enem zamahu opraviti s tem čudovitim grebenom.

Ja, Drago, s tamladmi sem se kar dobro ujel. Abzajlov smo imeli tolko, da sem na koncu že skoraj samostojno obvladal 'štrikanje'. Če bo do naslednjega predolga pavza, mi bo spet vse izpuhtelo..., zato bi bil vesel, če....
Največja groza je bil pa slab spomin iz najinih prečenj, tako, da so se morali mladci znajti sami. Posledično je odprava počasneje napredovala, ampak večerjo smo pa le še ujeli.

Saj na tem grebenu ni nobenih hakelcov za orientacijo. Morda pristop na greben Velikega stolpa, kjer je več varijant. Še najboljša je kar direktna po poševni gredini. Če niste šli na vrh Velikega stolpa, imaš tam še dolg.

Mhm, poleg Velikega stolpa je dokaj blizu še Glava pod Planjo, malce dlje pa Prisankova Goličica, Mali Prisank...

Kot je napisal že Tone, smo se v soboto zjutraj odpravili prečit greben od Goličice do Planje. Do vrha Goličice smo potrebovali 3 polne ure. Tonetu in ostalim trem se je vzpon vlekel kot kurja čreva predvsem zato, ker je bil moj tempo hoje precej počasnejši kot so ga oni sposobni.
Na vrhu smo se opasali in šli iskat prvo varovališče. Takoj z vrha smo zavili v prvo desno grapo in šli po njenem desnem pobočju. Ko ni šlo več naprej smo jo prečili na levo stran po strmem skrotju in rušju. Po rami smo se spustili cca 20 metrov in pod njo naleteli na prvo varovališče pritrjeno na močno rušje. Anže je tam takoj pripravil dve 60m dolgi vrvi za spust po njima. Prvi se je spustil Anže, takoj za njim pa jaz in Tone po tem ko sta naju Leja in Nejc prekontrolirala. Z Goličice do vznožja Germlajta so trije zaporedni spusti po vrvi dolgi po cca 40 metrov. Z vsemi tremi smo se zamudili eno uro in pol. Iz grape smo se nato ob skalnem grebenu po travi povzpeli na zeleni Germlajt v pol ure. Gora ima južno pobočje povsem travnato in pod kotom 30 stopinj tudi čisto ravno. Na grebenu pa pade navpično proti stranski grapi Mlinarice. Vrh Germlajta je skalnat, nato pa se greben nadaljuje z tremi, štirimi zelenimi vršički.
Tudi v zajedo proti Kanceljnom smo se spustili po vrvi. Prvo varovališče se nahaja desno pod drugim vršičkom, sredi stene cca 30m niže pa še drugo. Ker smo imeli 60m dolge vrvi, smo se lahko do tal spusili z enim samim spustom. Nato je sledilo sestopanje po grapi desno navzdol. Po kakšnih 50-tih metrih sem prišel do mesta kjer bi nenavezan sestopal verjetno "s polnimi hlačami". Ko pa me je sin Anže varoval sem sestopil brez problemov. To dvoje varovanj skupaj je trajalo dobro uro in pol. Od tu naprej pa se ni videlo kakšnega pametnega prehoda. Tone se žal ni spomnil nobene stvari ispred sedmih let, ko je greben prečil z Dragotom. Tu pa je stopil na sceno Nejc s svojim telefonom. Na njem je imel naložene vse slike Filipa Culjaka iz leta 2020. Vgotovil je da so slike 28, 29 in 30 slikane točno s tega mesta kjer stojimo mi. Vsa čast mu. Previdno smo se vzpenjali po ozki polički levo okrog rame Velikega stolpa Kanceljnov in naprej do najtežjega dela vzpona nanj. To je grapa na Tonetovi sliki št. 43. Plezarija do tu naj bi bila 2.-3. stopnje, ta grapa pa 4. To bo verjetno držalo, saj sem do grape nenavezan priplezal brez problemov. Sredi te grape pa sem nekoliko "zmrznil". Ko sem se navezal, pa sem tudi ta del z nekoliko več truda preplezal brez pomoči. Ta grapa se je končala na grebenu kjer je sledilo takoj 20m strmega spusta. Z veliko previdnosti bi se verjetno lahko brez varovanja spustili vsi, toda ker je bil štrik že pri roki, smo se povarovali. Dvajset minut kasneje smo že stali na vrhu Kanceljnov.
Ura je bila pol petih, pred nami pa še najtršji oreh - Prevčev stolp (Grdoba mu pravi Tone). Kanceljni so z njim povezani z ozkim dobrih 10m dolgim grebenom. Takoj za njim smo prišli do točke od koder ne gre nikamor več. Anže je predlagal direktno po navpični steni navzgor, kar pa meni vsekakor ni bilo všeč. K sreči je bil Nejc spet tisti ki je zagledal pravo smer. Desno je vodila vodoravna, komaj vidna, polička nad katero je Nejc zagledal tudi dva klina za vpenjanje kompletov. Nejc je na prvem klinu napravil varovališče, Anže pa je z dvema štrikoma splezal ozko navpično poč dolgo 5 - 10m in naprej po nekoliko lažjem pobočju do mesta kjer je lahko udobneje varoval. Za njim sem plezal jaz. Po Miheliču naj bi bila smer med 4+ in 5-. Tu čez pa jaz brez sinove pomoči in brez enega oprijema kompleta, verjetno ne bi prilezel. Povsem izčrpan sem obsedel za nekaj minut, nato pa zlezel še čez vršnji greben na vrh. Za menoj je plezal Nejc z dvema novima štrikoma, na koncu pa še Tone in Leja. Sledil je še spust v Hruško.Zanj potrebuješ dve 60m dolgi vrvi, v nasprotnem primeru moraš v steni narediti še eno varovališče. Mi nobenega narejenega nismo videli. Ker je že zmanjkovalo časa sv z Lejo takoj po spustu nadaljevala proti Planji, saj sva vedela da naju bodo ostali trije lahko dohiteli. Med najinim vzpenjanjem pa se je začela spuščat megla. Na vrhu male Planje sva počakala na ostale tri, nato pa smo se skupaj spustili po skrotju v sedlo med Planjama. Na veliko ni enostavne poti. Lahko greš v prvo grapo in nekaj metrov više prestopiš desno v drugo, ali pa takoj v drugo kjer nad zagozdeno skalo prilezeš na isto mesto. Od tu je še dobrih deset metrov krušljivega poplezavanja in si na vrhu. Ko smo stali na vrhu se je megla razkadila in obsijali so nas še zadnji sobotnji žarki. Napravili smo še nekaj slik in odhiteli proti Pogačniku. Dvajset do desetih smo bili v koči.
Cela tura je trajala 15 ur. Spusti po vrvi so nam vzeli 5 ur, dva varovana vspona uro in pol in počitki na vrhovih dobro uro in pol. Kot je napisal že Tone, se morava lepo zahvaliti najinim mladim spremljevalcem, saj brez njih tega podviga prav gotovo ne bi doživela. Anže je odplezal vse smeri naprej in nas povaroval in pripravil vsa varovališča, Nejc je bil nezmotljiv navigator in podiralec varovališč, Leja pa je pedantno preverjala, če sva s Tonetom varno navezana. Za naju je skrbela kot da bi bila njena očeta. Hvala vsem trem.
Mihelič je v Slovenskih stenah napisal da je to naš najzahtevnejši greben. Jaz se stem povsem strinjam. Najzahtevnejši in najbolj divji. Najlepši pa zame ostaja greben Bavških Pihavcev.

Tone, prave "cvetke" se imas pred seboj ( Mali Prisank, Glava pod Planjo), razen Goličice , ki ni nič posebnega. Ampak pri tej tvoji kondiciji vse to ne bo problem.

Uh, ste se “naabzajlali”.
V bistvu je nujen samo 30m spust v Hruško.
Kot najtežji greben pa je bil verjetno mišljen z direktnim dostopom na Veliki stolp Kanceljnov iz škrbine pod Germlajtom.

Drago, za spust v Hruško smo porabili 55m (krat 2) štrika, na Veliki stolp Kanceljnov nismo šli.

Vinko, zmanjkalo mi bo časa. Moja hribovska ura kaže pet do dvanajstih.

Izredno lepo in doživeto si napisal, Ivo. In z natančnimi opisi po spominu. Meni se je dobro zasidral le hladen pir v Pogačniku. Upam, da me še kdaj povabiš na podobno avanturo, preden popolnoma zarustam.