Stolpičast greben Na možeh, ki se pne nad Zelenico, me je matral že nekaj časa, a za kaj več od prvega še ni bilo priložnosti. Vzpon čez vse štiri roglje konec koncev zahteva izkušnje, vrv in po možnosti poznavalca terena. Končno se vse skupaj poklopi
“Jaz te ne peljem, midva greva,” pravi v smehu dekle, za katero je že po nekaj sekundah gibanja in plezarije po krušljivem terenu jasno, da je v skali in na grebenih kot doma.
Do prvega moža mimogrede potegne mimo razgledne škrbine, skozi kamin in dalje nanj pa igraje po plati, za vsak slučaj mi tu prek napelje še vrv. Malo vaje iz zihranja ne škodi, splezam za njo na razgledni vrh in kmalu se zazreva v drugega Moža. Spust do njega poteka skozi dobro viden dolg in ozek kamin, nad njim pa za slikovitost poskrbi ogromna zagozdena skala. Prehod ni težaven, prav tako ne plezanje na najvišjega med Možmi. Sproti iščeva primerne prehode, dalje pa sledi previdno poplezavanje po ostrem in izpostavljenem grebenu do škrbine, kjer je urejeno sidrišče. Tam se po vrvi spustiva kakšnih 13-15 metrov na drugo stran, kjer že čaka mehak travnik.
S travnika sledi plezanje na vrh tretjega Moža in spust z njega, nato se prek ruševja lahkotno prebijem na četrtega. Zaključni spust z zadnjega na greben protu Palcu gre čez zoprno gladko ploščo, zato za vsak slučaj poskrbiva za varovanje, saj je skala precej krušljiva in posuta z res drobnim drobirjem. Sestop mine brez zapletov, po krajšem predahu po grebenu nadaljujeva proti Palcu. Vmes je na dobro sledljivi grebenski poti še nekaj krušljivih vršičev brez imen, približno štiriurna tura pa (p)ostane uživaška do križa na Palcu. Sestopiva po zgornji poti nad Suhim rušjem, toplo in jasno vreme z lepimi razgledi v vse smeri pa je bilo le še pika na i tehnično zahtevni turi.