Desetletja dolgo sem v bivakih in zimskih sobah ponoči, pred spanjem, vedno prižgal svečo in ob njej s pomočjo čelne svetilke pripravil vse potrebno za prihodnji dan, potem pa še malce užival v romantični svetlobi svečke, preden sem jo ugasnil in koj za njo ugasnil tudi sam, zavit v toplo spalno vrečo. Zjutraj sem si skuhal čaj, tako kot na predvečer topel obrok, seveda v zavetju zimske sobe ali bivaka, zunaj so bile pogosto dvomestne številke minusa. Običajno je bilo tako, da sem prvo "pokuril" tiste sveče, ki so bile na pol pogorele že tam, potem pa sem nadaljeval s svojimi, katere sem seveda z veseljem pustil tistim, ki pridejo za menoj. V gore sem hodil tudi s člani GRS, bil z njimi v bivakih in zimskih sobah, in verjamete ali ne, oni so počeli enako kot jaz. Brez slabe vesti, ker jo nimamo za kaj imeti. Ker vem, da pozimi še nisem rekel zadnje v gorah, bom v prihodnje imel s seboj tako svečo kot kuhalnik in oboje z veseljem uporabil