Ne tem zblojenem svetu je očitno res vse mogoče - kako drugače sprejeti, da sam zlodjevi 'Volk' varno(pri)žene ovčice v dolino!
Včerajšnji vzpon od Suhadolnika zastavim povsem praznoglavo. Nad popravljeno Taško naletim na pastirja, ki čuvata gručo ovac. Ker niti slučajno še niso 'vse na broju', zaprosita za pomoč. "Če kakšno srečate, jo le usmerite navzdol!"
Kaj človek ne bi pomagal ...
Pod Kokrskim sedlom navižam na bližnjico v smer Jam. Komaj pa dobro stopim med rušje, trčim v obilno skupino razblejanih žog! Tresočih kožuhov se me seveda ustrašijo ter obrnejo za 180 stopinj! Oh, ne ...
Mož beseda kot sem neutrudno pospešim, jih prehitim in ustavim. Prav fajn se mi zdi, ko jih pri vrhu doline pod sedlom dostavim mladenki, ki prikliče pomoč za lažjo vižo v dolino. Sam pa ponovno v breg. Na strmih, zasneženih travah pod Streho pa znova ...
Razkropljeno skupinico zaobidem po desni ter jo varno usmerim naravnost na markirano pot. Srčnega občutja med družnim spustom s Strehe, ko kopica polzi v ravni liniji tik pred menoj, ne pozabim nikoli.
Po stari poti v družbi pastirice sestopimo v graben, od koder zadoni, "Ohoho, glej jih, glej, preostale ovčice in novi pastir!"
Pa lep pozdrav.