Uspelo mi je! Grintavec je bil za nekaj časa moj. Ampak samo za nekaj časa, saj je veter tako pihal, da se ni dalo niti normalno stati... in še dobro, da se je dalo prijeti za "mizo", ki kaže smeri vrhov in da sta bila z menoj še dva vsega hudega vajena gornika Andrej in Robert, drugače ne vem kako bi se končalo??? Še enkrat sem dokazala, da je sreča na strani pogumnih in če si še malce... saj veste kaj mislim, potem ni dileme, da se ne bi dalo priti na cilj. Ja, soboto 14. 11. 2009, si bom zapomnila za večne čase. Tudi po zelo žalostni vesti, ki nas je že navsezgodaj dosegla - o smrti Tomaža Humarja. Res je, da je pri vsakem takem vzponu smrt nekako pričakovana, a kljub temu nas je vse zelo pretresla. Zato smo bili še toliko bolj previdni in naš vzpon posvetili njemu, ki se je tolikokrat spogledoval s smrtjo in še vedno ostal pri svojih načelih in ciljih. Zato srečno Tomaž kjerkoli si že in čuvaj nas, ki nam še ni usojeno zapustiti teh zemeljskih lepot in ki sem pa tja kdaj vztrajamo priti na vrh tudi v nenormalnih razmerah. Ti bi to sigurno razumel. Iskreno sožalje vsem ožjim družinskim članom in prijateljem.
S spoštovanjem do vseh somišljenikov in ljubiteljev gora,
Nataša