Moram reči, da me je Grintavec mikal že nekaj tednov. Vsak dam na šihtu se mi je nasmihal in me vabil gor. Včeraj pa sem se odločil, da grem gor. Tako sem delal samo do 17:00. Dobro uro kasneje sem bil pri tovorni žičnici in začel s hojo. Opremljen v dobre superge,palice,kratke hlače, majico, mali nahrbnik. gel, čelka,1l maratonika, mobitel, pa seveda polno energije, ki se je nabirala v meni že nekaj mesecev.Malo pred Kokškim sedlom, sem dohitel tri planince, s polnimi nahrbtniki ter čeladamni, najbrš so imeli namen prespati v zimski sobi, saj je bila koča še zaprta. Na sedlu se ne ustavljam, saj je kar malo zahladilo, ko je potegnil veter. Hitim naprej... pod "ovnovim čirom" srečam planinca, ki sestopa, samo odzdravim mu, on pa op,op,op...
Ko sem sredi strehe, se ustavim. občudujem te Grintovce, ki jih že dolgo nisem videl.
Zadnje mesece, jih gledam le od daleč. Kar stojim in gledam. Zavem se,da sem zamudil sem vso pomlad v hribih. malo sem razočaran, a vesel, da sem spet tu...
Grem naprej v zmanjšanem tempu. Ko sem na vrhu zavriskam od veselja. Vesel sem, kot bi bil prvič tu gor. Pa nisem bil tudi letos ne. Pa vendar...
Malo se razgledam naokoli.
Obraz nastavim soncu, ki je sedaj čisto nedovžen v primerjavi z nekaj ur nazaj, ko me je v službi žgalo. mižim ter vsrkavam svežino in mož narave, ki polni mojo dušo žejno te gorske svežine, kot puščava dežja...
Postaja hladno, zato se spustim kakih tristo višinskih metrov nižje. tam mi zastane korak. Zopet občudujem Grintovce. Kmalu se v meni prebudijo misli preteklosti, vse lepe stvari, ki sem jih doživel tu gori in daleč naokoli.
Veliko spominov, trenutkov, razne vezi, prijatelske, ljubezenske, bilo je lepo, težko, naporno, čudovito.
Kar tako sedim in gledam podobe davne preteklosti, ko me predrami piš vetra.
Pogledam na uro... Pozn sem že. odhitim dol
podrsam se še čez tisi del snega na poti, ki je ostal, poleg tistega na ravnini.
Okrog pol desetih sem srečno pri avtu...
Prijetno utrujen a notranje zadovoljen.
To bo treba ponoviti!