Lep memorial.Kar žal mi je, da letos nisem obiskal njegovo skalo.Tomaž Humar je še vedno po srcu, naravni spontanosti, poštenju, kot pobudniku sklada za pomoč revnim v himalaji, neomajni vedrini, zdravem duhu in vlivanju pozitivnega duha ter vzpodbud, nam slovencem v veliko oporo.Tisto kar bi moral biti vsak slovenec, je sam izstopal po pozitivni plati osebnosti.Ne glede na to, da so ga starejši alpinisti imeli za ekstremista in človeka, ki preveč tvega, da so ga mediji peljali na zadnjo pretežko pot itd.,je sam zapisan z veliko začetnico v slovenske korenine in ponos slovenskemu narodu.Z povezovanjem nanj ga še vedno lahko čutimo njega, njegov duh, le vidimo ne.
Naj še dodam, da je Tomaž po svojem notranjem uvidu v resnico duha in zakonov stvarstva ter s tem popolnoma drugačnim odnosom do načina življenja od ostale raje, bil nekaj posebnega.V harmoniji svojega duha je poskušal ujeti neskončno večnost trenutka bivanja in se ga je tudi zavedal.Zavedal se je polja tega "kratkega"(v čisti sedanjosti trenutka,ki traja) izseka časa (njegove pomembnosti),ki mu mojstri modrosti pravijo "enost", na vzhodu Turija, v Indiji Samadhi, na Japonskem Zen(za Zen) in Kitajski Jin-Jang(Tao), pri nas pa po cerkveno Božje kraljestvo.Ovrgel je vse zlagano, nepristno, zavajajoče dolinsko življenje in se usmeril na srednjo pot svojega duha.Le ta pozna pot in nas pripelje v Božje polje luči, blaženost, izpolnjenost.Sam verjamem, da je Tomaž tam na oni strani že blizu polja luči, ko ni ne trplenja, ne žalosti, ne bolezni, ne ponovnih rojstev, ampak le večna in neskončna harmonija enosti, veselja, zadovoljstva, radosti v polju luči Boga stvarnika.Pravijo, da jih tja pride le malo, ker tam vlada poseben red in s tem duhovna dovršenost iskalca luči.