Vreme je zopet krojilo moje plane, zato sem krenil od doma že predvčerajšnjim popoldne.V izogib možnim popoldanskim nevihtam, sem prespal v bivaku v Kočni - sam, kot kralj na Betajnovi. Ob pol šestih lagano krenem proti melišču, noge so se zbudile šele pri vstopu v steno, kjer se je začela celodnevna uživancija. Brezvetrje, primerna jutranja svežina, ter popolna tišina, me najprej zvabijo na zahodni, malo znani vrh Na Križu 2484, potem pa po planu, ki sem si ga zadal pred nekaj dnevi. Sprehod do vstopa na Kokrško Kočno, do Jezerske je slabe pol ure. Naj omenim, da so nosilni klini jeklenic na več mestih izpuljeni, vendar napredovanja ne motijo preveč. Na Jezerski Kočni se zadržim dlje časa, tudi tu še uživam v samoti in opazujem vrh Grinte, kjer se drenja ljudi. No, tudi zame je prišla na vrsto, gor nobenega poznanega, dve fotki in nadaljujem proti Mlinarskemu sedlu. Za kratek čas postanem na Malem Grintovcu 2447, saj pot vodi čezenj. Poplezavanje na Dolgi hrbet pa je bila jagoda na torti v odličnih vremenskih pogojih po suhi skali. Markacije so tu zelo obledele, so pa klini in jeklenice v odličnem stanju. Nadaljevanje grebena v smeri Štruce se še kar vleče. Sestop proti Velikim Podom je na karti Grintovci označen napačno, saj se ne spustiš s Škrbine 2408, kot je na njej označeno ampak moraš nadaljevati še nekaj deset metrov v smeri Štruce. Na vrhu melišča nad Podi se na travnem otočku preoblečem v kratke cunje in odpujsam proti bivaku pod Grintovcem, kjer me je pogled nanj zopet razžalostil. Zgornja vrata so uničena, poden zažgan...pa kaj za ena drhal se zadržuje po naših hribih?? Naj gredo v Dolomite in tam uničujejo imovino.
Pod bivakom (pet minut) si natočim vode, čez dobre pol ure sem že pomešan med množico turistov pred Cojzovo kočo. Avtomobilov v Koncu nebroj, cesta v odličnem stanju, spodaj so celo sneli znak za prepoved...
Ja, pa snega ni nikjer več, razen v kakšni vrtači.