Inventura

Tudi jaz sem z lanskimi vrhovi zadovoljna. Kar nekaj novih poti se je nabralo. Najlepši pa mi je bil pristop iz Bavšice na Bavški Grintavec čez Vrh Ruš in Vrh brda ter čez Mali Grintavec. In tisti zahteven spust preden prideš do vrha. Brez enega samega varovala je celotna tura. Pa Briceljk, Vrh Krnic, Lopa, Prstreljenik, In seveda že od lani preložena tura iz Koritnice čez Škrbino za Gradom do Špička. Ko smo že imeli rezervirano spanje na Špički smo še enktrat preložili . Zaradi mene. Ostali bi lahko šli sami a so rekli da ne gredo. Da bomo šli vsi skupaj. Če ne letos pa drugo leto. In smo res šli kasneje. Greben Polovnika. Prehojen v dveh delih , ker je preveč, če prehodiš celotnega. Ne bom pozabila koliko klopov sem imela. A na srečo ni bil noben kužen. Zanimiva tura je bila iz Žage na Veliko Babo in naprej na Skutnik . Kar kondicijsko zahtevna. Pa še kaj bi se našlo.Vsekakor najlepše so brezpotne ture. Vseeno sem se kasneje odločila za cepljenje za klopni menigitis. Nikoli ne veš. Pa kar nekaj kač smo letos videli na poteh .

Tudi jaz letos nekaj čudovitih tur, čeprav je seznam močno okrnjen zaradi "bolniške" skoraj treh mesecev v glavni sezoni in covida seveda.

- zimski Vogel je navdušil, pa Peca v tem času
- V.Raskavec in Matajurski vrh čez Jakarjev pesek na delno zasneženi turi
- vzpon po Poličanki in spust po Kozarski grapi sta bila nepozabna
- dolgo načrtovani vzpon na Škofiča in prečenje od Kala do Velikih vrat tudi uresničena
- od tujih obiskov pa Säuleck (3086 m) močno navdihujoč
- v bližnji okolici pa pot skozi kanjon Belega Potoka močno zaželjeni cilj in končno uresničen

Veliko pa prvič obiskanih domačih hribčkov, ki sicer mogoče nikoli ne bi bili.

Sicer so bile bolj lokalne in samo dva vzpona letos nad 2000. Vseeno. Dokončal raziskovanje vseh grebenčkov, pristopov in skritih smeri v področju med Celjem in Trojanami. Krasen in divji svet. Še tri leta nazaj samo enkrat v življenju na Mrzlici. Nato nadaljeval z Dobrovljami, Goltmi in s pogorjem Strelovca. Skoraj preveč izletov v tem trojčku za sočasno število delovnih dni, pa je kondicija dovolila. Obiskane načrte v področju Podveže, Lučke bele, Deske in sosedov je nekje na polovici prekinila zoprnija in bolezen. Ko te enkrat poznavalec okuži z našimi Savinjskimi si seveda pečen za vsaj 20 let vnaprej lp

Prekrasna sezona je bila, kdo bi pomnil, katera že po vrsti, še manj, koliko jih bo še sledilo Vedel sem, da se zna ponoviti, zato sem hitel. Cima Dieci, Terza Piccola, Terza Media, Ferrata Simone (Creton dell Arco-Lastron di Culzei-Creton di Culzei), Cima dai Gjai-sentiero alpinistico Piero Nobile, Monte Brentoni-cima ovest, Poliški Špiki-Ceria Merlone, Monte Cimone, Ferrata dei 50 dei Clap, zaključek pa na Špiku Hude police, kamor sva s prijateljico zmogla zadnji trenutek, saj so bile v Italiji že zapovedane maske tudi na prostem.. Vmes pa obilo prijetnih manj zahtevnih tur s princesko Drugi val gre zlahka mimo, kolo je imenitna rešitev, na tretjega pa sem tudi pripravljen, saj že imam izbrane vodne površine v svoji občini, ki so primerne za SUP in debel neopren

Prav zanimivo odprtje te teme, lijaneja. Škoda samo, da se ni odprla že v prejšnjih letih.

Inventure nikoli nisem maral, še posebej, če sem jo moral opravljati. Hribovska je sicer prijetnejša, ampak letos nič kaj zanimiva. Dejavnosti je bilo na račun korone veliko, tiste "ta prave" pa bolj malo.
Tone ima pa krasno sezono za sabo in mu lahko samo čestitam.

@ločanka, 43 let zapovrstjo sem jih opravljal, potem sem si pa vzel pet let pavze, letos sem pa prešaltal na hribovsko, ki je veliko bolj prijetna, kot ugotavlja Drago.
Hvala, Drago! Malo poskušam trenirat tudi sestope, da me ne boš vedno čakal, pa mi s težkim ruzakom to slabo uspeva.

P.s; @Robson me je na forumu pred dobrim mesecem navdušil nad spletno stranjo peakbagger.com (za kar sem mu hvaležen), tam sem sklenil zapisovati vse moje 'obiske' nad 2000 metri in mi beleženje lepo služi kot kronološka evidenca.

Da še jaz podam inventuro hribov 2020 kot ena povprečna planinka. Za naju z možem je to bilo sicer rekordno leto. Že nekaj let si vsako turo zabeležim na roke v planinski dnevnik in konec leta lahko hitro vse seštejem in tudi obujam spomine ... Raznih aplikacij na telefonu ne maram, mož pa uporablja aplikacijo "planinc".

Lokalna scena:
to leto mi je uspelo (sicer nenačrtovano) 70x skočiti na Hujsko, meni najbližji hribček, ter 25x na Sv. Križ nad Kališami, ki je drugi najbližji hrib. To je bolj rekreacija med tednom.
Spoznavala sva nove vrhove in poti v bližnji okolici:
- Erblc nad Sorico
- Jelovica z Dražgoško goro, Britmanco, Belo pečjo in Vodiško planino
- Žbajnek in Ovharn (Kačji rob)
- Blegoš pa kar od kamnoloma v Martinj vrhu, da malo podaljšava in popestriva pot preko Črnega Kala
- vrhovi nad Soriško planino in celoten greben Ratitovca pa so itak zakon
- če se odločiš in greš kar peš od doma na kak vrh, se nabere tudi kilometrov in višinske razlike
- Ratitovec od doma naju še čaka, pa še kakšne poti v okolici bi se našle ...

Od preostale hribovske scene pa mi najbolj ostaja v spominu:
- 5 dnevna tura v juliju po Bohinjsko - Tolminskih gorah (prespala na Črni prsti, pl. Razor, pri Krnskih jezerih in koča pod Bogatinom), vreme nama je načrte sicer spremenilo, zato sva nadaljevala naslednji vikend ...
- vikend turca na Prehodavce, čez Komarčo po dolini Triglavskih jezer, naslednji dan pa na Kanjavec in po dolini Za Kopico nazaj v Bohinj
- enodnevna tura z Blata po dolini Za Kopico na Zelnarici in po grebenu še na Malo Tičarico ter po planinah nazaj do izhodišča - ta mi je nekako vrhunec sezone, saj so se tisti dan poklopili vreme, razgledi, najina kondicija, počutje in še in še ... Čudovita, nepozabna tura, razvajanje za telo in dušo!
- vedno greva rada na Jezersko in okoliške razgledne vrhove, pa po mineralno vodo
- Košutnikov turn je tudi turca za ponovit
- vsakoletni dopust v Kranjski gori pa je ponavadi tudi poln osvojenih vrhov in še nama ne zmanjka ciljev tam naokoli, a letos nisva šla nič čez mejo v bližnjo Italijo in Avstrijo ...

Moje želje za naprej?
Trenutno, da bi čimvečkrat izkoristila tale sneg za tek na smučeh in kako lahko zimsko turco.
Da bi imela z možem čimveč prostih vikendov, ko bova lahko skupaj v hribih.
Dopust v Kranjski gori z novimi osvojenimi vrhovi, recimo kaka Jerebica, pa Prisank, ...
Še kakšna večdnevna tura:
- Krn, ki se nama je spet izmaknil;
- že leta sanjam o Kriških podih in tamkajšnjih vrhovih, a lani nisva uspela rezervirat koče, je bilo vedno zasedena;
- pa sanje o vzponu po najlažji poti na Jalovec s spanjem na Špičku, da bo več časa za uživanje ... Do Zavetišča sva že šla enkrat in takrat me je Jalovec pritegnil, saj ga je planiral moj oče že desetletja nazaj, a je žal tisto leto umrl. Me je pa uspel prej peljat na Triglav in me okužit s hribi - tako bi rada šla na Jalovec v spomin nanj ...

Pa srečno pot vsem v letu 2021!

Zanimiva tema, tako da še sam dodam svojo pohodniško statistiko 2020. Zaradi specifičnega leta, sem malo več prehodil kot prejšnja leta:
- 130 tur
- skupno 1316 prehojenih km
- skupno 117 km višincev
- 9 prekrasnih 3000+ (Keeskopf, Böses Weibele, Hochschober, Hoher Prijakt, Niedriger Prijakt, Sas Rigais, La Varella, Hoher Perschitzkopf in Glödis)
- 51x 2000+
- žal le 4 ture v Karnijcih (Creta Collina, grebensko prečenje Monte Crostisa, Polinik in Monte Chiavals)
- čudoviti Zahodni Julijci (Monte Cimone, Monte Cregnedul, Punta Plagnis, Koštrunove špice, Montaž, Špik Hude Police,..)
- najbolj nora tura leta v novembru: Kamniška Bistrica - Bivak pod Skuto - 3 Rinke - čez Sleme - mimo Bivaka pod Gintovcem - še na sončni zahod Grintovca)- KB.

Upam, da bo v 2021 spet več tujine

Če je bila predlanskim glavna ovira mojemu hobiju zaprtost občinskih meja, je bila lani poškodba. Kljub močno 'skrajšanem letu', sem si oprtal nahrbtnik (ali opasal ledvičko) 73x. Zanimivo, da je to naneslo skoraj natančno 73 višincev in s tem osvojil 96 vrhov. Seveda sem bil na nekaterih večkrat (Slivnica, Velika planina, Triglav, Grinta...), na desetih pa sem stal prvič.
Če mi bo uspelo pridobit nazaj vsaj nekaj kondicije, mi je letos tihi cilj - stotka. V načrtu imam tudi zaključevanje 'projekta' 2000+ , ki bi trenutnemu številu 361 dodal vsaj kakšnih 10 novih.
Vsem hribovcem želim zdravo, predvsem pa varno Novo leto 2022!

Tudi jaz sem prav zadovoljna z lanskimi vzponi. Padcev na srečo ni bilo. A nikoli ne veš kaj te čaka. Zanimivost, lani sem večino tur prehodila v moški družbi. In z psom. Le na Korenovi sva bili z bivšo sodelavko. Ne bom pozabila vzpona na Rodico iz planine Podkuk po poti E 7, kjer smo se ob sestopu prebijali skozi ruševje , ki ga ni hotelo biti konec. In tam pri koritu, kjer smo si natočili vodo, je Marijan verjetno staknil mišjo mrzlico. Takrat se spomnim je miši mrgolelo na poti. Je rekel, da jo ne privošči nikomur. Predvsem smo hodili po brezpotjih. To so vsaj zame najlepše poti. Pa tudi zahtevne. Trentski Pec, Kaluder, Kota 676. Pa še kaj smo pustili za letos , če se bo dalo. Pa varno in srečno vsem .

Glede na to, da se na tem forumu objavljajo tudi izleti na Šmarno goro in podobno, sem jaz prištel tudi vse podobne teke in pohode. Skupaj sem jih v letu 2021 imel 206. Nekajkrat tudi po dve aktivnosti v enem dnevu.
PS. Nisem pokojenec, med tednom je šlo vse po službi ali pa pred službo.

Misliš, da kakšen _pokojenec še kar hodi po hribih?

Moji pohodi po hribih so bili večinoma v popoldanskem času po šihtu,v 2021 mi jih je uspelo narediti 275,na domačem Jelenkamnu sem pa prišel do 200 vpisov letos.Upam da bo tudi letošnja sezona taka ali pa še boljša. Srečno in varno vam želim. Lp

Ker sem ujetnik korporativnega sveta in večno v časovni stiski so moji obiski hribov omejeni na občasne proste nedelje in krajše popoldanske sprehode. Ker pa mi lani zaradi covida ni bilo treba več toliko letat naokoli mi je vseeno uspelo spraviti skupaj zame rekordnih 53 izletov, na katerih sem prehodil 482 km, se dvignil za 24 km in prvič osvojil 130 vrhov. Polovica od teh je nizkih dolenjskih gričev, nekaj zadev pa je bilo vendarle tudi nekoliko višjih, od tega 9 dvotisočakov. Kar nekaj poti je bilo po brezpotjih, ki so mi nekako ljubša od markiranih poti.

Posebej mi je ostal v spominu Plaski Kuk, saj je bil krasna kombinacija čudovitega sončnega jesenskega dne in prekrasne narave, medtem ko si v 2022 želim predvsem ponovitve leta 2021 (heh, verjetno eden redkih ), če pa bi mi morda uspelo tudi stopiti na Škrlatico, bi bilo pa sploh super.

Moja malha se lani ni ravno preveč napolnila, sem pa vseeno zelo vesela, da mi je med ostalim po mnogih letih želje uspelo stopiti na Rakovo špico
Za letos si želim, da Italijani ne bi zapirali meje in bi zlezla še na manjkajoča dva špika tam nad policami

Popravek,sem napisal za 200 vpisov na JK letos,mišljeno je bilo lani,v 2021. Lp

Leto je naokrog in z njim tudi ta tema. Rešili smo se covidnega prekletstva, osebno pa sem bil deležen še hujšega. Poškodba se je namreč zelo počasi sanirala in sem bil šele sredi poletja sposoben dokaj normalnega hribolazenja. Če sem v prvem covidnem letu hribovsko (ilegalno) zelo užival, med drugim naj omenim osvojitev kar 25-tih naših 2500-takov, sem bil letos tolikokrat nad 2000.
Ko sem bil spomladi zaradi dolgotrajnega mirovanja kondicijsko čisto na tleh, mi je v pomoč priskočila bližnja Velika planina, kjer sem lani kar 42x 'brusil' koleno in se zaradi njega ravno tolikokrat z nihalko vrnil v dolino. Zaradi togosti mi je uspelo stopiti samo na en še neosvojeni dvatisočak. No, kljub bledi 'letini' sem zaključil pri 146 kilometrih. Letošnji pogumni načrt je dvesto, seveda če bodo noge z glavo lepo sodelovale.
Uspešno, predvsem pa zdravo in srečno 2023 vam želim!

Res je šlo prekletstvo mimo. Naj se nikoli več ne vrne. Česa takega še nisem doživela v življenju, pa nisem ravno malo časa na tem svetu. Sploh s tisto policijsko uro, za katero mislim, da je bila v glavah, saj se ve katerih butasta izbira. Ne bova z Marijanom pozabila ture na Vrh nad Škrbino. V zimskih razmerah. Nisem objavila tu, ker bi me tisti zagreti linčali. Zaradi policijske ure, ker sem prišla domov točno ob dvajsetih. Pa da ne bo kdo mislil, sem imela papirje urejene,, če bi me kdo ustavljal. Ni bilo nikogar. Moram reči vse dve leti. Hočem reči, tura je bila kraljevska. Krasno vreme. Neponovljiva. Pa vse ostale tudi. V glavnem brezpotja. Dobra izbira vseh treh, kjer smo hodili. Tudi Maksi je bil kdaj zraven. Izbirali smo zahtevne poti. Dolge . Dvanajst urne. Nekaj je bilo tudi takšnih , kjer sva bila s psom sama na poti. In zanimivo srečanje s Tonetom, ki ga zares nisem poznala . Sedaj vem za en vrh več. Imamo nove poti naštudirane za letos, če bo vse v redu. Vedno pravim, ko si tam vidiš , in veš razmere.Res je kot pravijo, Pred ničemer nisi zaslužen. Kajti vse kar obstaja, obstaja v svojem bistvu. Ti lahko le dopustiš , da je navzoče tudi v tebi.Vidiš pa tam , kjer te ni. Če te ni nikjer vidiš vse. Edino skozi brezbarvna stekla lahko vidiš vse vidiš v pravih barvah, pravi Andrej Grabnar. Pa srečno vsem dobro mislečim.

Prekletstvo? Takšen blažen mir, kot smo ga takrat doživljali, ga verjetno več ne bomo nikoli.
Inventura in hribi, mi pa nekako ne gresta skupaj.