Janče (792m)

Ni bilo nobenega pred hišo.
Tudi v nasprotnem primeru, sem malo ''hinavsko'' računal, da me ne bo poslal nazaj v breg.
Spoštujem meje privat zemljišča, ampak, kot si omenil, tam oznak ni.
Pot sigurno ni dosti obiskana, da bi morebit bila frekvenca problem. Seveda pa je od lastnika odvisno kako gleda in sprejema to, da mu folk hodi po dvorišču.

Včeraj (četrtek, 9. aprila). Izpred prostora za piknik v dolini potoka Gostinca po grapi ob potoku mimo razpotja Lepa draga in naprej čez Seten brdo na Janče. Navzdol do zaselka Balent in več ali manj po poti mimo taborniškega doma Breza in naprej po dolini potoka Lepa draga do avta.

Pot je markirana le v zgornjem delu, a dokaj uhojena in lepo sledljiva. Dom na Jančah, kjer je vedno veliko obiskovalcev je seveda zaprt, prijazen travnat vrh z ograjenimi igrali mi je deloval otožno. Pri sestopu sem nekaj časa sledil Borovničevi poti , ob zaselku Balent pa sem zavil desno po manj uporabljani gospodarski cesti. Z nje sem za nekaj sto metrov skrenil levo po brezpotnem gozdu in nato na jaso, na kateri stoji zanimiv iz naravnih materialov narejen taborniški dom Breza (46.051926°, 14.682319°). Nadaljeval sem ob potoku Lepa draga, kjer vodi ne preveč uporabljana pot naravnost navzdol do istoimenskega razpotja, potok je bilo treba nekajkrat preskočiti.

Kolikor sem zadnje dni lahko spoznal, je to eden najkrajših dostopov do Janč (ena ura zmerne hoje). Izhodišče: 46.065157°, 14.671545°, vse skupaj slabe tri ure.

Listje je že dovolj pognalo, zato prihajajo klopi! Morda so že tu.

Predvčerajšnjim (petek, 10. aprila) iz dolinice Gostinca po kolovozu čez Svisle do obeh Kajertov in med njima dol do Gradolskega potoka in navzgor na Lazarjev vrh. Po grebenski poti do Tomaža, na Vnajnarje in po Straški dragi do drugega mesta za piknik in po cesti do avta.

Avto sem pustil pri prvem piknik mestu (46.069374°, 14.668487°). Most čez potok izgleda trhel, zato sem z malo akrobacije in kamnov v vodi potok v bližini kar preskočil. Ob povratku si nisem mogel kaj in sem ga preskusil, mojo težo je zdržal.

Mimo improviziranega lovskega strelišča sem zavil v grapo in nato po lepo sledljivem kolovozu nadaljeval do Velikega (522m) in Malega (504m) Kajerta. Po strmem pobočju med obema vrhovoma in naprej po JZ grapi sem se spustil do Gradolskega potoka. Sestop ni bil preveč zahteven, le grapa je bila polna podrtega drevja in listja, pod katerim se se skrivali spolzki kamni, voda in blato.

Po dolinici sem nadaljeval proti izhodu (severna stran, hiša Boškaj, zasebno zemljišče). Čez kakšnih 500 m sem iz čiste radovednosti poskušal slediti nekakšno pot v smeri proti Malemu Kajertu, pa se je izkazalo, da se konča v grapi, ki je bila še bolj mokra in zoprna kot tista, po kateri sem prišel dol. Zato sem se vrnil v dolinico in nadaljeval na drugi strani, po strmem vzhodnem pobočju Lazarjevega vrha (452m), kjer sem naletel na drobno stezičko (morda stečino), ki me je pripeljala naravnost do lovske preže malo pod vrhom.

Nadaljeval sem po grebenu (Borovničeva pot) do Tomaža in naprej na Vnajnarje. Pri kmetiji Lazar sem zaradi novo narejenih traktorskih gozdnih cest zgrešil stari kolovoz. Do Gostince sem se prebil po listnati, mokri in spozki Srnaški dragi. Potok sem prečil čez most malo pred drugim mestom za piknik.

Včeraj (sobota, 11. aprila) sem potepanje ponovil v malo manjšem obsegu in v obratni smeri. Prvo piknik mesto, kolovoz do Lazarja, Vnajnarje, dolinica Gradolskega potoka, Veliki Kajert in po kolovozu čez Svisle do avtomobila na istem mestu.

Malo pred kmetijo Lazar sem zaslišal sirene. Nenavadno in sredi gozda kar malce srhljivo. Gasilci so bili izgleda na intervenciji zaradi požara nekje v Rimčevem lazu. Kakšen kilometer sem nadaljeval po Borovničevi poti nato pa zavil desno v dolinico Gradolskega potoka, po kateri vodi kolovoz, ki se počasi izgublja. Nekje na sredini dolinice sem zavil desno navzgor po strmem, borovničevega rastja in listja polnem brezpotju JZ grebena Velikega Kajerta. Po kakih 100 višinskih metrih sem, tako kot dan prej na pobočju Lazarjevega vrha naletel na drobno stečino (morda lovsko pot), ki me je pripeljala na vrh, od koder sem po lepo sledljivem kolovozu čez Svisle nadaljeval do piknik mesta.

Prvi dan (zelena sled) pet ur in pol, 730m višine, 16,5 kilometrov, drugi dan (rdeča sled) dobre tri ure, približno 530m višine in slabih 10 kilometrov.

Saj se ne pritožujem, naravo imam rad v vsaki obliki. A od temnih, vlažnih in včasih težko prehodnih grap v gozdovih pod Jančami (to je vse, kar nam je od divjine in brezpotij v občini te dni na razpolago) sem, resnici na ljubo že malo - utrujen.

j., jaz nisem samo utrujena, ampak že pošteno zdolgočasena. Tole je bilo na sporedu včeraj: greben Debenjega vrha in greben Grmadnika, s katerega se je zgodil nenačrtovan ekskurz po stranskem grebenu, ki se je končal v šavju. Skozi raj za klope se mi ni dalo prebijati, zato je sledil povratek in nadaljevanje do izhodišča v Podgradu.

PP: hvala za tolažbo, sedaj vem, da nisem edini .

Mi je pa všeč strokovni izraz "ekskurz". Če dovoliš, bi ga uporabil v opisu, ko se bom naslednjič spet izgubil v kakšni blatni grapi

Izvoli, uporabi.
Upam, da se kje ne pogrezneš do pasu v blato. Ti konci imajo po videnem vode še pa še. Grebeni so suhi, da se na poteh kar prah vzdiguje, uravnave in grabni pa so vodnati.

Ni stvari, ki je ta človek ne bi poznal/vedel.

Da ne bo vedno peš, včasih še na kolo. Čez Sostro do Pečarja in na Javor, spust v dolino Besnice, pa gor na Janče in nazaj po dolini Besnice do Podgrada in ob Ljubljanici nazaj.

Še ena občinsko-nižinska. Avto pustim, kjer se Gostinca izliva v Savo in jo bo beli cesti mahnem proti toku. Kaj kmalu zavijem levo v grapo potoka Gobnik. Zanimiva in nezaraščena struga je kar zložna, ves čas se da hoditi ob njej, enkrat po levi, drugič po desni, tu in tam pa kar po sredini. Brodenju po listju se je moč izogniti s skakanjem s kamna na kamen. Nekaj visokih dvigov nog, ki so posledica trhlih vej in debel nametanih vzdolž potoka, pa poskrbi, da celostno gledano ni dolgčas. Nad grapo sem sicer nepotrebno zabredla skozi zelo visoko borovničevje in suho praprot, a zaenkrat nisem našla nobenega krvosesa. Nadaljevala sem na Lipavčev grič in nato proti Jančam ter naprej čez Zavrh in Tičenco proti grebenčku, v katerem so na zemljevidu poimenovane tri vzpetine: Mali Brovec ter Veliki in Mali Kajert. Ker je bila na moji karti vrisana pot, ki naj bi dospela do Grdadolskega potoka, sem se odločila za ta greben. A tako kot na prejšnjem pohajkovanju, sem tudi tokrat naredila ovinek, pravzaprav kar dva, in obakrat končala v 'slepi ulici'. Slednjič sem se vrnila do Malega Brovca in sestopila do potoka Gostinca ter ob njem do izhodišča.
Kar nekaj višincev se je nabralo (940 m), čeprav ni nikjer daljših in bolj strmih vzponov, saj se je vse dogajalo na več kot 19 km v dolžino.

Danes smo osvojili ljubljanski "Triglav", najvišji vrh ljubljanske občine, 794 m visoke Janče. Možna so različna izhodišča in temu primerno dolge poti. Danes start na Vnajnarjih, sprehod do Janč. Ob povratku končno ugotovim, kaj je to Breza - koča društva tabornikov "Rod Črnega mrava", ki jo uporabljajo od leta 1957 in so jo ob 60-letnici obnovili...Narava je prekrasna, tudi razgledi proti Kamniško-Savinjskim Alpam. Srečali smo nekaj planinskih znancev, še več pa kolesarjev, za njih je vzpon kar zahteven.

Včeraj (sreda, 22.aprila) iz Ceste v Kresnice čez pet grebenov in štiri potoke na Janče in čez Vnajnarje in Grmadnik nazaj. Pričel sem v na parkirišču pri podhodu pod železniško progo. Od Starega gradu (438m) sem čez Besnico nadaljeval na Lazarjev vrh (452m). Na sedlu južno od njega je klopca, za katero sem se po strmem, poraščenem terenu spustil kakšnih 40m navzdol na kolovoz, ki pelje pod grebenom. V bližini je manjše obračališče in lovska preža, med obračališčem in prežo sem po drobni strmi stezički ali stečini našel pot do Gradolskega potoka kakih 100 višinskih metrov nižje. Vhod v dolinico je sicer s severa, a ga zapira stavba s privatnim zemljiščem, kot je zadnjič pojasnil Anže R., lastnik ni navdušen nad prehodi čez svojo parcelo. Pred kratkim je moj prijatelj B. kljub temu poskusil srečo in se je mimo hiše pretihotapil z avtom. Ko sta se z ženo očarana od divjine v teh krajih vračala nazaj, ju je pri avtu čakal lastnik s Kuvaszem, težkim kakšnih 70kg, ki se je trgal z verige. B. in soproga se imata najbrž samo navdušenju nad dolinico, ki sta ga glasno izražala, pa seveda prijaznem pojasnjevanju zahvaliti, da ju je lastnik pustil mimo brez posledic.

Po dolinici sem šel dober kilometer v smeri proti jugu, nato pa na mestu, kjer se malo razširi levo navzgor po z borovnicami zaraščenem grebenu na Veliki Kajert (522m). Tam sem bil malo zamišljen, in sem zgrešil smer in greben, zato sem se moral kakšnih 10 minut vračati. Nadaljeval sem po gozdni cesti na Mali Brovec (610m), nato pa malo nazaj in po traktorskem kolovozu v dolino potoka Gostinca. Kolovoz se konča pri adrenalinsko trhlenem mostu čez potok. Na drugi strani me je pot vodila po pobočjih Lipavčevega griča. Pod grebenom se za nekaj 10 metrov malo zgubi, nato pa preide v stezico. Skočil sem še na Kramarjev hrib (444m), nato pa po stezici grebenu in naprej po kolovozih na Lipavčev grič (642m) ob zaselku Andrejevec.

Po prašnem kolovozu, suhem kot poper sem se spustil proti dolini potoka Slapnica. Vmes se pot odcepi v levo, čez nekaj 100 metrov se konča v grapi, ki sem jo prečil po drobni stezički, ta pa se kmalu razširi v star kolovoz. Ta se čez nekaj sto metrov spusti desno navzdol v grapo, ki se konča pri potoku Slapnica.

Po cesti ob potoku sem šel kakšnih 400 metrov proti jugu, nato pa sem se pri grapi v pobočju na levi strani ceste odločil za vzpod po grebenčku desno od grape. Čeprav je približno na tem mestu na zemljevidu vrisana pot, je nisem našel in sem kakih 150 višinskih metrov nadaljeval po brezpotju navzgor v smeri Bulantinovega hriba, po katerem gre markirana pot na Janče. Že v zgornjem delu pobočja sem naletel na zelo zaraščen kolovoz, ki se je nadaljeval s traktorsko izvedbo, po kateri sem prečil pobočja v smeri proti Jančam, dokler se ni končal. Ker do grebena ni bilo več daleč, sem jo udaril kar popreko čez gozd in v desetih minutah dosegel markirano pot. Do Janč je bila še kakšna ura.

Z Janč sem, pretežno po cesti, nadaljeval na Vnajnarje, nato naprej do Tomaža in preko Grmadnika (569m) v dolino Besnice. Nadaljeval sem ob potoku po Ostrovrharjevi poti in naprej mimo kamnoloma mlinskih kamnov direktno na Stari grad, od koder sem se spustil do avta.

Vsega skupa je zneslo slabih 33 kilometrov in skoraj točno 1900 višinskih metrov vzpona in ravno toliko spusta. Posamezne dele poti sem si ogledal že prej, drugače bi šlo bolj počasi. Razen na bolj obljudenih območjih (Stari grad, Besnica, Janče) nisem srečal prav nikogar.

Današnji praznični ponedeljek je bil namenjen Jančam. Od Lazarja po borovničevi poti proti Vnajnarjem. Pot je lepo označena, prijetne pomladne temperature in barve, prelivajoče zelene v gozdu in modrina na nebu. Od Balanta smo zavile v levo, skozi kostanjev gozd in že smo so priključile glavni cesti iz doline Besnice preko Gabrja do Janč. Na vrhu nekaj pohodnikov, še več kolesarjev. Lepo, da smo srečali planinska sošolca in njuna korenjaka. Devet in šestletnik sta prikolesarila na Janče! Vrnile so se delno po levi poti v smeri Bernardina in se spet priključile borovničevi poti. Vse po predpisih, vse na distanci, še predsednik bi nas pohvalil, če bi nas videl. Lep dan smo preživele, 20 km, 27.500 korakov...res bi bilo škoda ves dan doma pometat, saj je veter super raznašal cvetni prah..

Včeraj (za praznik 27. aprila) iz južne strani na Javor, nato dol v Besnico in po drugi poti nazaj. Avto sem pustil kakšen kilometer in pol naprej od Dolenčevega mlina. Na desni strani je majhno parkirišče za tri ali štiri avtomobile, na levi se v breg odcepita dva kolovoza. Začel sem po desnem, uhojenem a ne zvoženem, ki me je čez Prstaje in Roje pripeljal do ceste. Nadaljeval sem mimo cerkve in skozi vas in malo po gozdu do Javorskega vrha in nato mimo dveh hiš (Zavrharji) navzdol po precej opuščenih kolovozih v Besnico.

Po cesti sem šel kakšen kilometer in pol proti zahodu in nato po kolovozu nazaj navzgor proti Lanišču na grebenu in po drugi strani spet po kolovozu in nato po potki po grebenu in med borovnicami navzdol. K avtu sem se vrnil levem od obeh kolovozov.

V krajih, ki so bolj naseljeni kot sredogorje in visokogorje se pogosto dogodi, da pot ali kolovoz vodita med hišo in gospodarskim poslopjem. Z hojo po takšnih prehodih lahko pohodnik moti mir in posest lastnika, pa četudi gre takšna pot tam čez že sto let ali več. Sam se sicer poskušam takim situacijam izogniti, a ravno včeraj sem pri Zavrharjih naletel na nekaj podobnega. Gospodar je bil sicer zelo prijazen. Povedal je, da so nižje doli, na območju vrisane poti postavljeni električni pastirji za odganjanje divjadi. Zato mi je svetoval, naj uberem manj uhojen kolovoz nekaj deset metrov stran in mi razložil, katere smeri naj se držim. Lepo sva se poslovila. A se je ob Besnici problem spet ponovil. Na mestu, kjer je vrisana pot nazaj na greben, ni mostu čez potok. Prvi most je nekaj sto metrov naprej, a je dostop do njega zopet tik ob dvorišču hiše. Vprašal bi, pa ni bilo videti nikogar. Zato sem pač šel čez.

Prijeten izlet, tri ure in četrt, kakih 560 višinskih metrov in 12,5 km. A mi zaradi nenačrtovane in nenamerne hoje v bližini domov ljudi, ki tam v miru živijo, pušča grenak priokus. Prekleti virus!

Draga Besnica, Gradolski potok, Gostinca, Slapnica, Janče, pa Murjevka, Grmadnik, Kajert, Kramarjev hrib, Lipavčev grič, Deben vrh, Pugled, Molnik, Marenček in seveda Golovec...

Bilo mi je lepo z vami, pa čeprav sem včasih malo preklinjal. Od jutri dalje pa moram nujno še nekam drugam.

Se vidimo spet enkrat!

To pa lahko samo podpišem ... kot verjetno večina ljubljanskih ljubiteljev vzpetin!

Dragi @j..., po tvoji zaslugi sva odkrila dolino potoka Gostinca in številne možnosti potepanj tam okrog. Res hvala. Lepo je bilo in še se bova vrnila... še prej pa... nujno spet nekam drugam...

@Banana in @Gita, najlepša hvala. Lepo je brati tudi potopise na vajinih straneh. Srečno v novem obdobju!

Na najvišji vrh mestne občine se povzpnemo peš, na kolesu ali z avtom. Tokrat sem izbral kolo in prišel po dolini potoka Besnice, se povzpel po osemkilometrskem klancu med kopico avtomobilov, pohodnikov in kolesarjev na vrh Janč, kjer je dom žal zaprt in za nameček ni prehoda do razgledne točke na gore. Povratek preko Tujega grma, Volavelj, Prežganja in Trebeljeva v dolino Besnice. Več na:
https://www.gore-ljudje.si/Kategorije/Novosti/jan%c4%8de-1

Krasna turca, spomladi oddelana v obratni smeri.

Janče so naša priljubljena točka. Imamo različna izhodišča, različne poti in dolžine. Tokrat naša družinska štiriperesna deteljica iz meglene Ljubljane po dolini Besnice do Trebeljevega v sonce. Hiše na Trebeljevem so lepo urejene, okolica prav tako. Na Prežganju nekdo vzorno skrbi za zelenjavno-zeliščni vrt. V dolini je bila gosta megla, me pa sproščeno na soncu, prav naužile smo se ga. Na Volavljah smo srečale našo planinsko znanko, malo poklepetale. Pot je dobro označena in po slabih dveh urah smo že bile na Jančah. Veliko ljudi je bilo v naravi, a na velikem področju smo se raztepli po različnih poteh in prostora za varno hojo je bilo za vse dovolj. Razgledi so bili super, od Snežnika, do Triglava, Kamniških in Kuma, vse smo videle. Kar škoda bi se bilo vrniti, pa smo nadaljevale čez Vnajnarje do Lazarja in dol do Peclja. Se je nabralo kar 20 km prijetne hoje. Lepo preživet dan v naravi.