Včeraj zjutraj parkiram na koncu Planiske ravne v kamnolomu. Da sem lahko parkiral sem si moral malo skidati sneg. Domačin, ki je zadolžen za pluženje, ponavadi pozimi nikoli ob cesti ne spluži za parkirat za obiskovalce, ki tu začnejo s hojo. To ima verjetno določen namen, vendar gotovo nasproten od željenega.
Gor sem šel po čisto moji poti ob možicih. Pred vsaj 30 in več leti, ko Požganija po požaru še ni bila tako zaraščena, je bila to lovska pot, po kateri smo hodili samo tisti z bolj gamsjimi nogami.
Potem se je z leti povsem zarasla. Ker se mi je tožilo po njej, sem jo postopoma očistil in del nje zaradi popolne zaraščenosti speljal malo drugje. V zimskih razmerah vzpon po njej ni mačji kašelj.
Bilo je kar mraz, -5°C in močan severni veter, ki je med potjo večkrat pokazal svojo moč. Med vzponom sem užival v lepem razgledu. Veliko je bilo svežih sledi gamsov. Dva sem dlje časa opazoval, kako sta uživala in se sončila na bližnjem skalovju. Malo višje sem dlje časa posedel na svoji priljubljeni razgledni točki in opazoval še zeleno dolino. Če sem skalni skok nad kamnolomom uspel zlesti brez cepina, sem ga še kako potreboval za skalni skok za na greben nad Lovsko pečjo. Snega je tam že precej, tudi do kolen in še več. Tako sem na vrh grebena prilezel ves snežen.
Nadaljeval sem do bivaka pod Javorco in se tam v zavetrju predal sončnim žarkom. Tudi tokrat najdem nove vpise v vpisnem zvesku, kar mi je dala vedeti sveža gaz. Tonika, Boštjan, mi ne pustita več celca, kaj.
Nazaj sem se vrnil prek Javorce mimo Na skalci in pod Alpskim vrtom mimo Mesarske lope. Ta pot mi je pozimi še skoraj lepša kot poleti zaradi ledenih sveč, ki visijo z ostenja nad njo in zaradi razgleda, ki je zaradi golih dreves povsem drugačen kot poleti.
Lep pozdrav in varen korak izpod lepih Golt, Janez