Včeraj ne prav zgodaj se odpravim na Jerebikovec. Sprva suha pot, se kmalu spremeni v rahlo pobeljeno, a po 10ih minutah hoje že pobeljeno s snegom. Sneg, pomešan z listjem je prava preizkušnja živcev
, saj z vsakim korakom bolj in bolj drsi
. Nad klopco si nadenem derezice, katere snamem šele kasneje malo nad izhodiščem.
Ko stopim na izravnavo pri spomeniku, namesto čez Tilčev rovt zagazim v desno po ostrem in prepadnem grebenu, posutim z napihanim snegom, kjer se je občasno krepko udiralo
. Kmalu pridem do razglednika. Dokler vrh ni bil očiščen, sem šel po razglede na Julijce vedno tod mimo. To je bilo praktično edino mesto, kjer se je dalo narediti kakšno lepo sliko. Bil sem kar malo presenećen, saj sem opazil nove vlake pa tudi kasneje na vrhu, kjer so počistili kar nekaj podrastja.
Od razglednika sem hodil malo doli malo gori, nato pa se spustim do Tilčevega rovta, kjer se je kak dan ali dva stara sled predhodnika končala. Očitno mu tistih nekaj minut zadnje strmine ni preveč dišalo
. Od tu je bil skoraj ves greben spihan. Le občasni zameti so puščali mojo sled. Na vrhu je cca 20 cm snega, razgledi pa kot rečeno, odkar so vrh očistili, čudoviti.
Sestopim po smeri vzpona le, da se izognem vzponu v levo v Tilčevem rovtu proti razgledniku, ampak jo uberem po gazi predhodnika direktno proti spomeniku, naprej pa že tudi po svoji gazi proti izhodišču.
Derezice pa so prišle zelo prav
.