Kališče

Ni kaj, za čestitat
Se vedno vljudno umaknem hitrejšim, tako da nimam težav s tem.
Pri časovnicah me je najbolj zmotilo to, da je enak čas naveden na izhodišču in potem pri koči za pot navzdol, 1.30, ko pa je v dolino hitrejši tempo.
LP!

@jprim: površno opazuješ in potem kritiziraš. Na izhodišču pri parkirišču je naveden čas do Kališča 2 uri (glej sliko 2 pri opisu poti, ki si jo priložila), na razpotju pri mostičku 1 h 30 min (slika 6), za povratek s Kališča do Mač pa je naveden podatek 1h 30 min. Vse v redu.

Dom na Kališču je odprt, za jest pa za pit se zdj končno dobi.

Ne bi se vmešaval v vaše pogovore. Ampak, zavedati se morate, da so časi za hojo v gore zapisani v neki srednji zmogljivosti posameznikov. Koliko časa pa kdo hodi po kateri poti je pa odvisno čisto od posameznega človeka. Nekateri uživajo v počasni hoji, drugi v hitenju, nekateri vidijo tudi naravo, drugi le svoj cilj in čas hoje. Zato se ne prerekati kakšen čas je zapisan na tabli, ampak naj vsak hodi kakor se njemu zdi prav. In ne obsojati niti počasne, niti ta hitre, če želiš imeti rad gore, bo vsak prilagodil hojo svoji potrebi s tem pa bo imel željo in veselje, da še naprej obiskuje gore in njemu ljube poti, ne pa da jih zasovraži, ker ne more nikogar prehiteti in se ne more postavljati s svojim izjemnim časom. Ljudje smo pač različni in to naj bo vednost za vse. Kdor pa se rad postavlja, naj ne zaničuje drugih, počasnejših od sebe.

V bivši državi, ko so na meji še bili graničarji in nisi ne mogel, ne smel kar tako v gore na obmejnem pasu, je bil najboljši smerokaz na Jezerskem, mislim, da za Češko kočo. Poleg napisanega časa, potrebnega do koče, je bil pripis: "Ako trčiš"

Bojan.
V bivši državi je bilo gibanje v obmejnem pasu - DOVOLJENO.
Nikjer, ampak res nikjer nisem imel težav pri gibanju na mejne vrhove. Pa če vzameva vrhove od Matajurja preko Kanina do Mangarta in po grebenih do Tromeje in od tu po Karavanških vrhovih do Košenjaka.
Preberi Tomazinovo knjigo v kateri je jasno napisal kako so tihotapili iz Avstrije. Ni pa napisal celoten spisek pretihotapljenega.
Sam imam lep spomin iz časov služenja vojnega roka v Bovcu leta 1971.
Vojaki smo za PD Bovec obnavljali poti na Kanin, Prestreljenik, Rombon in še kaj. Ko smo pri markiranju prišli na vrh Kanina, je bila tam večja skupina italijanskih Alpinov. Takoj smo navezali stike (malo so bolele roke od govorjenja) Izmenjali smo si malice in skupaj popili njihovo vino. Pri slovesu je bilo še nekaj objemanja.
Seveda sem doživel še druge prigode, ampak res nikoli mi ni bilo onemogočeno gibanje v obmejnem pasu. Če bi imel kakršne kili druge potrebe, bi lahko mirno odšel preko meje.

Jaz se iz tistega ranega otroštja, torej še iz Jugoslavije spomnim samo to, da so bile markacije na "mejnih" poteh označene z dodatno zeleno obrobo. Nič pa ni bilo govora, da se tam ne sme hodit.

Trobec, take si lahko videl samo na meji z Avstrijo, na It meji pri nas kolkor se jaz spomnim takih ni bilo. Sicer pa kakor pravi Julius, moral si res imet pegulo, da si nabasal na kakega preveč zagretega pripadnika obmejnih enot in potem so lahko nastale težave. Nas so enkrat ustavili družeti na sestopu z Golice a bolj zaradi družbe ker so bila dekleta v skupini. V 50 in 60ih je blo seveda drugače; v Mirnu se spomnim meje-bodeče žice diagonalno čez pokopališče, No potem z Osimom so to odpravili

Ja, in v obmejnem pasu je bilo dovoljeno gibanje od zdanitve pa do mraka, kar je bilo zapisano v clanski izkaznici (knjizici) PZS.

A je dom sedaj odprt ali zaprt...za vikende..

michael66, to je pa presenečenje, ko prideš gor😂😂😂🤦‍♂️😇

Nov oskrbnik je že izbran, gor naj bi prišel, ko bodo popravili tovorno žičnico in kočo založili z drvmi za ogrevanje.

Torej!
Če bo sreča mila nekje konec leta 2024. Izgovori na žičnico so res dobri. To so tipično slovenski izgovori. Nekaj podobnega smo slišali tudi za žičnico na Kanin.
Na strani Gore-Ljudje si preberite kritični članek obiskovalca Kališča in tudi odgovor predsednika PD Kranj (malo naokrog, malo počez malo zelenjave, le o dejstvih bore malo, ali nič).
Saj veste kako gre tisti dovtip o javni hiši - Če gre tam slabo, prva dama zamenja dekleta in ne postelje.
Pa lepo se imejte.
Aja, letos smo doživeli do sedaj neviden rekord zaprtih planinskih postojank v celotni sezoni.
Samo v Posočju so bile zaprte: Koča pri izviru Soče, Koča Klemena Juga v Lepeni, Gomiščkovo zavetišče na Krnu, Koča na Kaninu.

Se strinjam julius,zaprte koče so ogledalo lastnika.

Letos sva naletela na kar nekaj zaptrih koč ... upaš, da malo uživaš v premoru hoje, koči daš nekaj evročkov .... la, la, la, pesem brez glasbe ...
Zato pa smo začeli raje hodit preko meje, kjer so koče v privat lasti, ... tudi na 2300 odprte zimo in leto.
LP!

Zaprte koče prispevajo k “trajnostnim zadevam”.

... in tako sledimo zgodbi, ... v deželi lalala
LP!

Od društva do društva so različni interesi, tale je pa za v učbenike, če jim rata🙄😇

Pa je res zgodba o uspehu ... v deželi la-la-la na sončni strani Alp. Pa še stroški vzdrževanja so minimalni!

Včlanite se v planinska društva in jim pomagajte reševati probleme s svojim znanjem.