Kalška gora je pravzaprav en zobek nad Kokrškim sedlom, a tako prijeten in s takimi razgledi, da sem že in bom še kdaj tam gori sedela. Mnogi jo najbrž spustijo ali spregledajo, saj so cilji zdajle usmerjenji v Grintovec, Kočne, Skuto in ostale veljake, pozimi pa tudi ni čisto prijazna. S Kokrškega sedla se je treba potruditi še kako slabo urico, malo po meliščih, malo (veliko) po drobirju, po policah, ki jih potem ozaljšajo klini, še višje pa jeklenica. Najprej jo prehodimo spodaj, potem pa še po grebenu (ki zan bit v mokrem sila zoprn, v snegu pa preverjeno je zoprn) nazaj do vrha. Od tam pa, kot se spodobi, velikane gledamo do spodaj navzgor pod krila... Danes prijeten dan za hodit, ni bilo tako vroče kot v pejšnjih dneh, pa še vetrc je kuštral lase. Tudi vetrc...