katera izhodišča imajo v bližini avtobus

Indi, a greš peš direkt s postaje Žirovnica, ali pa ujameš kak bus do višjega izhodišča?
Plus, kdaj vozi ta prekleti vlak iz Jesenic do Podrožce? Enkrat sem imela kupljeno karto za to relacijo, ko so mi na Jesenicah obelodanili, da tisti vlak pač ne pelje do Podrožce in da tja nikoli ne pelje noben vlak iz SLO.

Jaz kar v Žirovnici štartam s pohodom na Stol in grem med hišami in pod onim vodovodnim objektom v Završnico in naprej peš.
Vozni red vlakov med Jesenicami in Podrožco najdete tukaj: https://www.oebb.at/ Tudi karto lahko kupite on-line (4 evre) in verjetno na vlaku.
Ob (avstrijskih delavnikih) ob 6:37 krene z Jesenic in ustavi v Podrožci ob 6:47.
Če vam Jesenice niso predaleč, greste lahko preverit v živo (pa ne med vikendom), bo vlak čakal na prem tiru, tam bolj proti zahodu oz. Karavanšekm predoru/Avstriji (ne pri podhodu).
Saj sem napisala, da rabiš bit malo detektiva, da odkriješ vse obstoječe možnosti.

Tudi jaz sem že večkrat uporabila javni prevoz za hribe, sploh za večdnevne ture.
Bohinj ima odlično povezavo z Lj (bus vsako uro), poleti so tam na voljo še brezplačni avtobusi, ki te zapeljejo še kam višje oz. bližje. Uporabila že večkrat, sicer pa sem pred leti pešačila tudi že iz Ribčevega laza do Stare Fužine in naprej na večdnevno turo. Tudi Kranjska gora in okoliška naselja imajo dobro povezavo. Vršič je tudi dosegljiv z busom poleti. Pa Tržič je odlično izhodišče za več gora, tudi večdnevne ture, že večkrat obiskan z avtobusom, vozni redi so ok; Jezersko ima tudi povezavo, a žal silno redko, pa Kamniška Bistrica ...
Večkrat sem šla v Škofjo Loko in skočila na Lubnik iz centra mesta, se da narediti luštno krožno varianto. Polhograjci so tudi dosegljivi z LPP. Veliko "hišnih gora" je lepo dostopnih iz mest v dolini, pač poiščeš javni prevoz do tistega mesta.
Z vlakom je dosegljivo še marsikaj, v planu imam Kum, vzpon z ene postaje, sestop pa na drugo postajo. Črna prst je tudi luštna varianta ... Na vlaku so tudi kužki dobrodošli.
Je pa pač treba štartati iz doline, tako kot v starih časih.

Jaz sem samo enkrat šla iz LJ proti Bohinju - do Bohinjske bistrice smo se vozili skoraj dve uri, tam sem izstopila, ker sem bila na koncu z živci. Potem sem šla z zastonj prevozom do Bohinjskega jezera, žal pa je bus do Savice vozil samo na par ur, tako da sem do Savice morala peš. Potem me je minilo, da bi šla še na Komarčo, ker sem morala loviti vlak ob šestih iz Bohinjske bistrice, na srečo sem ravno ujela še en zastonj bus, ki je peljal od jezera... Pod črto se mi je zdelo, da je bilo veliko nekega sekiranja, če bom ujela prevoz, pa še prva vožnja je bila brezzveze dolga in naporna. Enkrat sem šla na Lubnik in za nazaj je imel vlak dve uri zamude.
Moram priznati, da ni to moj najljubši način dostopa do izhodišč.

“Moram priznati, da ni to moj najljubši način dostopa do izhodišč.”
Opisal bom, kako je to zgledalo v preteklosti. Sedaj je samo še slabše, ker je manj povezav, sploh za vikend! V moj kraj čez vikend sploh ne vozijo avtobusi, oziroma samo 1x ali 2x v soboto.

Iz službe si šel v petek domov z avtobusom in z nahrbtnikom nazaj v Maribor. Od tam z vlakom v Celje. Tam si čakal več kot uro na zadnji avtobus za Logarsko. Do Plesnika si prispel okrog 21. ure. Od tam si imel še lepo pešačenje do Okrešlja, če nisi prej zalegel. V nedeljo okrog 16. ure si vajo ponovil v nasprotni smeri. V tem koncu si torej lahko z malo truda, trpeli so predvsem živci, opravil turo ali plezarijo.

Če si šel proti Julijcem, si moral na pot zjutraj, z avtobusi in vlaki. V Mostrano si prispel okrog poldneva. Potem lepo peš v Vrata. Če si bil pohodnik, te je čakala še lepa pot v popoldanski vročini do Staniča ali Kredarice. Zadnji dan si moral ponovno turo zaključiti sredi dneva, da si uspel priti domov. Tura za vikend je bila tako v Julijce praktično nemogoča. Če si hotel opraviti konkretno turo ali plezarijo, si moral na pot za več dni.

Z avti se je vse poenostavilo. V dobrih 2 urah si na izhodišču in podobno nazaj domov. Tisti, ki meni drugače, verjetno nabira samo gobe.
In s tem, ko se bomo odrekli osebnemu prevozu, bomo hribovci rešili svet pred kataklizmo? Ne bomo ga rešili, samo v hribe bomo manj hodili. Oziroma bodo hodili samo tisti z dragimi električnimi avti. Saj to je cilj vsega. Gnečo jim delamo, pa jih nervira.

Torej, še moj pogled na t.i. zeleni prehod.
Pred 32 leti sem opravil prvi vzpon na Triglav. Ker smo si zadali precej obsežen pohod z različnim izhodiščem in ciljem, je bilo potrebno precej logistike. Načrt pohoda je bil: Vrata - Stanič (spanje) - Kredarica - Planika - Dolič - Prehodavci - Sedmera jezera (spanje) - Komarča - Bohinj. Ne se smejati, smo nabirali vse možne žige po poti. Da smo lahko to sploh izpeljali, smo se z avtom zapeljali najprej do Bohinja, kjer smo pustili avto pri kampu (dobri stari časi brezplačnega parkiranja ). Potem na avtobus do Boh. Bistrice, potem na vlak do Jesenic, potem na avtobus do Mojstrane, potem peš v Vrata in še na Staniča. To je bilo vse prvi dan. Uh, smo bili pa nori. Danes tega zagotovo ne bi ponovil.

Pa še malo bolj nova izkušnja. Letos sem s hčerko kampiral v Boh. Bistrici, od koder vozijo brezplačni avtobusi na razne konce, najbolj je seveda popularna proga do jezera. No, pa sva se odločila za ta avtobus, ki pa je bil ob prihodu k Danici že poln (treja postaja na progi), tako da naju niso vzeli s seboj. Naslednji je bil čez dobro uro, pa spet nobenega zagotovila, da bo prost. In kaj narediš v takem primeru?

Sej včasih ni bilo osebnih vozil. Bolj redki so bili . Mi je pa zanimivo , točno pred 50setemi leti, takrat sem imela 15najst let smo šli na Triglav. Z naše vasi. Peljal nas je mlad kaplan , ki je bil takrat pri nas nekaj let. Mislim da je imel enih 28 let. Mlad in lep. Že takrat smo imeli avtobus. Se spomnim, nas je pustil tam na ovinku za v Zadnjico. No potem pa smo šli peš dalje. Vsi prvikrat v hribe. Kdo je takrat sploh hodil? Iz naših odročnih krajev. Prehodili smo tridnevno turo. Prvi dan do Planike. Drugo jutro na vrh. Potem na sedmera prespat. Nismo imeli ravno lepega vremena. Pri jezeru ledvica smo imeli mašo. Tale naš kaplan je bil zelo pobožen. Mašno opremo je nosil s seboj. In konec ture je bilo v Bohinju, kjer smo imeli še nekaj časa , da smo najeli čolne in se peljali po jezeru. Takrat je bilo to možno. Potem na avtobus do Bohinjske Bistrice in na vlak domov. To je bila sploh moja prva tura v hribe.

Ja, Darinka, tako je bilo v preteklosti. Marsikdo od nas starejših hribov sploh ne bi videl v mladosti, če ne bi bilo kaplanov. Pa ni nujno, da bi morali biti lepi.
Starši so imeli dovolj skrbi za preživetje, na hribe še pomislili niso. Ko smo postali najstniki, pa smo tako sami hodili naokoli. Za več dni. Se spomnim, da smo delali tudi 7 dnevne ture in žulili star kruh, pečen v krušni peči. Od Kranjske gore, Jalovca, Razorja, Škrlatice, Triglava, doline Triglavskih jezer v eni turi. Denarja je bilo dovolj samo za prevoz, nočitve in kakšen čaj.
Ko pa si z rukzakom šel po domači vasi, so te malo čudno gledali. Na avtobusu za Paklenico naju je z bratom starejša ženica pošteno okarala, ko je zvedela, kam greva. Je rekla, če bi bila ona najina mama, bi bila lepo doma in ne bi hodila plezat.
Včasih bi bilo res boljše ostati doma, kot se cijaziti z vlakom, ladjo, busom, štopom v Paklenico.
Aja, za tja dol pa še ni bilo predlogov z javnim prevozom?
Tudi v Francijo sem šel prvič z javnim prevozom. Stopil sem na najvišjega in splezal še eno smer v A. Vertu. To je bilo pa tudi vse. Ostalo je bila vožnja sem in tja in spanje na črno za britofom.

Zanimive zgodbice. Jaz sem šla tudi prvič na Triglav s patrom Miho Žužkom, pri petnajstih letih, s kako pedeseterico mladincev, v enem dnevu. ;-)

Sem pa tela pokazat, da se tudi danes še da. ;-) Je pa koristno, če živiš v centru Ljubljane, hitro hodiš, si malo raziskovalno usmerjen, navajen uporabe javnega prevoza …

V Zermatt, pot Matterhorn po moje vsi pridejo z javnim prevozom (ali taksijem), drugače ne gre. ;-)

Jaz sem šla z vlakom tudi v hribe nad Malnitzem, Bad Gasteinom, Sankt Antonom, Spittalom ob Dravi, tudi Chamonijem. Na vrh Dinare s Knina z vlakom pa mi nekega vročega poletja ni ratalo prit, smo morali odpravo ponovit z avtom, spomladi. ;-(

Meni je še najbolj ostala v spominu tura z AO (kot tečajnik) na Viševnik, skoraj štirideset let tega. S prvim busom iz Ljubljane do Bleda, tam na bus za Pokljuko (takrat redna linija) in peš na Viševnik. Tam vaje s cepinom, padanje in ustavljanje, pa še marsikaj, sestop pa preko Uskovnice v Staro Fužino in tam na zadnji bus za Ljubljano. Verjetno tako hitro kot takrat z Uskovnice dol v hribih še nisem tekel

Čisto sveža izkušnja: z avtom na Vršič, tura na Jalovec in spanje pod Špičkom. Zjutraj v Trento, na Zapotoške slapove in na avtobus. V septembru je edini popoldanski ob 16. uri iz Trente. Naključna znanca sta me zapeljala do Trente. Pripeljal je 18- sedežni avtobus, v katerem je bilo prostora ravno še za nas, ki smo tam čakali. Na postajališču za Izvir Soče, kjer bi ga čakala, če bi šla peš, sploh ni ustavil. Štirje planinci, ki so tam čakali, verjetno avtobusa niti opazili niso - malo večji kot kombi je bil.

Na postajališču za Izvir Soče se tudi sva midva s partnerko v avgustu par let nazaj več kot uro premočena kot cucka čakala avtobus, ki so ga tako zelo oglaševali.. na koncu sva štopala. Evo ti na... pa javni prevoz in ostale floskule. Vozni red sva desetkrat preverila in ni bilo videt da sva se zmotila.

ja, Bovec res ni zgled ene prizadevnosti in urejenosti, pa če gledamo avtobusni prevoz, žičnico na Kanin, kočo tam in še bi se našlo...

Pred kakšnimi štirimi leti sem se okrog 9.30 vračal z Mojstrovke z avtom proti Kr. Gori. Nekje pri Koči na Gozdu sem pobral dve tuji pohodnici, ki sta že kakšne pol ure čakali na avtobus. Ne vem sicer, kje vse se ustavi avtobus na relaciji Trenta-Kr. Gora, ampak po voznem redu, ki sta ga imeli, bi moral tisti avtobus priti že zdavnaj, pa v vsem tistem času, ko sta čakali, ni mimo pripeljal noben avtobus. Bili pa sta že malo panični, ker se jima je mudilo na avtobus v Kr. Gori, ker sta morali priti na vlak na Jesenicah, od koder sta želeli priti pravočasno na naslednji vlak v Beljaku. Kakor koli, zapeljal sem ju na avtobusno postajo v Kr. Gori, kjer sta v zadnjem trenutku ujeli avtobus proti Jesenicam. Saj ne pravim, da je to pravilo, ampak iz zgornjih pričevanj se pa te stvari dogajajo absolutno prepogosto.

Kaj bi pa naredili, če bi nekomu avtobus ušel? Meni se je to že parkrat zgodilo, pa sem vedno uspel nekoga poklicat, da me je prišel iskat z avtom. Me je pa strah trenutka, ko to ne bo možno.

Recimo sem šel med tednom z vlakom v Zidani Most, šel čez Lisco v Sevnico, vlak je imel pol ure zamude in tako mi je zadnji avtobus za domači kraj ušel, moral sem v Postojno in od tam klicat domače, da me pridejo iskat.

Pa 1x sem šel v Ilirsko Bistrico in čez Brkine do ŽP Gornje Ležeče. Pridem 5 minut prej pred prihodom vlaka, čakam pol ure, nič. Čakam... Spomnim se, da je en vlak šel, preden sem pripsel do ŽP... Kličem domače, naj me pridejo iskat, peš prišel v Vreme. Vlaka nikjer ni bilo videt, pa tema se je že delala, pa itak ne bi imel avtobusa s Postojne več, če bi prišel.

1x grem popoldne z Vrhnike čez Ulovko v Logatec. Moral bi iti bus, čakam in ga ne dočakam, grem peš domov po trasi, kjer gre avtobus, ki ga ni bilo...

Edino z avtobusom, ki gre na Babno Polje ali v Idrijo, še nisem imel težav, vendar za vikend ne vozijo.

Take so moje izkušnje. Za vikend je še slabše, kar se javnih prevozov tiče.

Nič hudega,če ti avtobus odpelje.Penzionisti imamo kartico varno spravljeno pri sebi.

Hm, ne razumem. Torej se penzionisti peljete s kartico oziroma na kartici ali morda v kartici, če vam bus pred nosom odpelje

To je star vic,ko je možu ušel vlak.

Mogoče čez par let ... zavarovalnice ponudijo asistenco za zamujen javni prevoz, tako kot jo ponujajo za primere, ko nas avto noče več peljat naprej.

miri,
hvala za razlago, prvič slišal