Katera rožca je to?

Otiv, kar nekaj časa človek potrebuje, da se nauči razlikovati med temi malimi zvončicami. Jaz nisem sto odstotna Je pa laže, če tako lepo fotografiraš posamezne dele kot ti.
Rekla bi, da si slikal scheuchzerjevo zvončico. Ja, tudi ta ima bazalne liste kot trebušasta, a v času njenega cvetenja jih ponavadi več ni. Višina? Ta lahko varira, od 10 do 30, 40 cm. Nasprotno od Braneta menim, da raste tudi med skalami, čeprav je bolj pogosta na planinskih pašnikih.

Vprašal sem predvsem na podlagi zapisa v priročniku Alpsko cvetje Wolfgang Lippert, da obstoja veliko podobnih vrst scheuchzerjeve zvončice. Da ni trebušasta mi je popolnoma jasno.

otiv, zdaj vem, kaj te muči.

Ta avtor pripomni: Številne podobne vrste. Kaj to pomeni? Da je scheuchzerjeve več vrst? Ne. Obstajajo pa vrste zvončic, ki so ji precej podobne.
Pri nas sta, na primer, witasekina in marchesettijeva. Witasekina se loči po številu cvetov na istem peclju. Ima jih 5 ali več, scheuchzerjeva pa 1 do 2. Značilnost witasekine so tudi koreninski gomoljčki.
Marchesettijeva ima cvetne popke pokončne, pri Scheuchzerjevi pa so kimasti.

Le kdo drug ne bi znal in pomagal, kakor Apolonija. Prisrčna hvala!!

Tako mimo grede, kaj je nekaj podobnega tudi pri trebušasti zvončici ali obstoja samo ena.

Naj še malo zadiši...

Utrjujmo svoje znanje...

Slikca št. 11 prikazuje trebušasto zvončico in njene liste kot so opisana v priročniku od Hoppeja.Torej slikca št 1.in 2 trebušasta zvončica in tudi od 10 do 19.so vse trebušaste.

Zanimivo ,da ne najdemo nekako meliščnih.

Zadnja rumenka je navadni zajčji lapuh-spada med radičevke-Mycelis muralis.

Pa se malo poigrajmo z zvončicami, ki jih najdemo v Sloveniji.Imajo različna rastišča, nekatere so pravi endemiti-najdemo jih samo na določem območju. Nekatere ljubijo senco, vlago.Drugim zadostuje skalna špranja.

Nekatere so zelo redke-recimo klasasta,justinova raste samo okoli Škocjanskih jam-videl sem jo že, slikce nimam.Repuščeva raste na kraških travnikih-sem jo že videl-slikce nimam.Okroglolistno najdemo recimo na Donački gori-ne vem , če sem jo že videl.

Nisem še videl alpsko, beckovo,izrodno,srhkodlakavo.

Izrodne zvončice ne poznam.

Širokolistno poznam,slikc nimam-ljubi senco.

Marchesettijevo in witasekino sem že videl-slikc nimam.

Verjetno sem pa še kako pozabil navesti.

Ostale bom skušal prenesti sem iz mojih albumov.

Malo pregledujem za nazaj.

kati1909od 07.07.2017

-na sliki št.2 je navadni dežen-Heracleum sphondylium-polno ga je po dolinskih gozdovih, rad ima senco in vlago.

-na sliki št. 4 je čmerika in vrbovec.

Brane; hvala za tvoj odgovor. A dežen je bil slikan na spustu iz Durc (1400 m) in na zelo sončni legi. Toliko v pojasnilo; lep pozdrav!

Mlad dežen sem že večkrat jedel med
navadno solato, sam dežen je pa treba
dopolniti s kuhanim krompirjem, isto kot
gozdno smrdljivko, t.i.gozdno solato,
priporočam prej rahlo popariti!
lep dan

Dežene sem pregledoval že dve leti nazaj in ugotovil, da v Sloveniji rastejo štirje deženi.

Splošno razširjen in najbolj pogost je seveda navadni dežen, ki se pa pojavlja v kar osmih podvrstah. Zapisal sem si samo njihova latinska imena in jih nisem raziskoval naprej.Naš dežen ima torej to latinsko ime-Heracleum sphondylium.Skoraj ga ne moremo zgrešiti.

Nadalje se je pri nas zanesel v naravo orjaški dežen iz Kavkaza.Naj bi bil prinešen v botančni vrt v Ljubljano odkoder je ušel v naravo.Njegovo ime-Heracleum mantegazzianum.V višino seže tudi do dveh metrov. Je zelo nevaren.Njegov sok povzroča opekline na koži. Zelo težko se ga zatre.

Tretji dežen pa je okras naših gora-rožnordeči ali avstrijski dežen. Avtorji botanične poti Črne prsti mu rečejo celo bohinjski dežen-Heracleum austriacum ssp.siifolium.

Njegov bratranec je pollinijev dežen-Heracleum sphondylium ssp. pollianom.Ta dežen ne raste po nižinah -na botanični poti Črne prsti je označen.Njegovi listi so večji kot pri navadnem in bolj zeleni.Tudi kobul je večji.

Brane, všeč mi je, da si razvil debato o deženih.
Navadni dežen ( Heracleum sphondylium) ima več podvrst, kot praviš. Ena je ta, ki jo omenjaš kot pollinijev dežen (Heracleum sphondylium ssp. pollianom). Laže si zapomnimo ime - meliščni dežen. Druga podvrsta je gorski dežen
( Heracleum sphondylium subsp. montanum). Pomotoma (lapsus) sem, Kati, namesto gorski napisala alpski. Ta podvrsta navadnega ima manj listnih rogljev.
http://galerija.foto-narava.com/slika/44110

Sedaj mi je o deženih vse jasno.

Včeraj sem obiskala svojo najljubšo goro Mangart, saj naj bi v tem času nudila bogato floro, ki se je ne morem nikoli do sitega naužiti. Čeprav se je po napovedih obetal lep dan, je vreme zaigralo po svoje, predvsem sta prednjačila močan veter in megle so se podile kot za stavo in to dvoje je seveda bistsveno vplivalo na težavnost fotografiranja, saj so rožic skoraj ni bilo mogoče ujeti na miru.
Opazila pa sem, da je letos v primerjavi z istim obdobjem prejšnjih dveh let bistveno manj vrst rož, pa tudi te niso bile v tako bogatem cvetju kot leta 2015. Ja, vreme res zelo vpliva na naše rožce... In sedaj k fotografijam.....lp

@zlatica, super. Kaj si morala prav do vrha za vse prikazane rožice?

Ja, Otiv, po Slovenski gor, po Italijanski dol, tako kot vedno. Je pa to postalo zame že težko, posebno letos, ko sem precej brez kondicije, gor še gre, dol pa težje, ampak adrenalin svoje naredi in tako mi je le uspelo. Še morda nekaj zanimivega, da sem letos našla navječ neboglasnic do sedaj, čerpav je rož veliko manj.

..Čestitke Zlatica za vzpon in rožice..

Bravo, Zlatica, še z moje strani. Kaj bi dala, da bi v živo videla neboglasnico.

Majda, hvala. Res sem hvaležna za to doživetje, ki jih je bilo letos zelo malo.

Apolonija, če si nekdo nekaj tako zelo želi, se mu bo gotovo izpolnila želja. Jaz še vedno iščem modro milje, haha

Kako pa se temu reče?