Kepa iz Belce, prav nespodobno dolgo že nisem šla tu. Ker vreme vabi odločitev ni težka in v desetih dnevih že tretjič kolovratim tu okoli. Nazadnje so me zabavali Kurjeki, danes se odločim za klasiko. Avto ostane pri zapornici, čeprav ob povratku ugotovim, da se nekateri peljejo precej visoko , zapornica pa je odprta (cccc). Pot preči potok in se takoj strmo vzpne, nato pa kakšno urico lepo vijuga po gozdu in travicah, ter nas pripelje do lične Annahutte na meji z Avstrijo. Potka se usmeri po grebenu v desno, preči nekaj razpadajočih grap, ne dveh mestih srečamo tudi varovala. Zadnjih tristo višincev poteka strmo (strmo) po pobočju Kepe, po krušjivi podirajoči poti, ki v sestopu terja kar malce previdnosti. Vrh dosežemo v slabih treh uricah, pot je kopna v celoti, lepo markirana. Na vrhu v zavetrju toplo, na paririšču pa spomin na to, da je menda res že skoraj december. Še en lep, podarjen dan sami sebi (no, ne le sebi
.