Sredi dopoldneva se zapeljem do Rogarjevega rovta. Kakšen mir je vladal tam gor. Počasi stopam čez prostran visokogorski travnik. Nikamor se mi ni mudilo saj je od Rogarjevega rovta do Kleka kamor sem namenjena le uro in pol hoda. Ko pridem tik pod Hruško planino, kjer se začne pašna ograja pa kar obstanem. Sploh nisem mogla verjeti, po poti jo primašira divji petelin. Roke so se mi kar tresle, hitro aparat moram ga slikati si rečem. Naredim par posnetkov in se skušam umakniti s poti v breg, da bo lahko nadaljeval po poti. Ker zagazim v sneg se nisem mogla prav hitro premakniti naprej po bregu. V tistem opazim kako hitro stopa proti meni in že ga zagledam tik nad sabo. Hitro se obrnem in iz snega skočim nazaj na pot in brž par metrov naprej proti Hruški planini
Petelin se je pa še kar šopiril tam na snegu. Sedaj je imel pot prosto a ga ni zanimala preveč, ves čas je pogledoval proti meni. Stala sem dobrih 15m stran. Spet je prišel na pot. Gledam ga in opazujem, tako je bil lep. Nikoli si nisem mislila, da bom lahko kdaj takole od blizu opazovala divjega petelina. Vse je bilo v redu dokler sem stala čisto primiru. Ko sem se sklonila, da poberem pohodne palice, da bi šla naprej, se spet požene proti meni. Ja pri petelinu ni dobro čepet, te hit pokopča
Pa sva spet letela. No kmalu odneha in greva vsak svojo pot. Jaz proti Kleku, on pa iskat svojo putko.
Hitro sem pri Mokotovi bajti na Rožci. Nadaljujem do grebena in se po zložni poti povzpnem na Klek. Z vrha Kleka se lepo vidi na Hruški vrh, ki je imel kar precej obiska. Še jaz se odločim, da stopim tja gor, saj je bilo še dovolj časa. S Hruškega vrha se vrnem do Mokotove bajte in si privoščim dolg počitek z malico. Ko sem sedala pred hiško je za nekaj časa posijalo tudi sonce. Par debelih dežnih kapelj me ujame ko sem že spodaj na travnikih Rogarjevega rovta. Danes je bil dan, da bi bil težko lepši
Pa srečno.