Jaz nisem šel plezat, sem pa včeraj po dolgem času zopet obiskal ta lep razglednik v osrčju KSA. Ker je bil dan izredno lep, razmere za hojo zelo ugodne, sem izlet kombiniral z obiskom Grinte. Obiska, razen nekaj mladcev, praktično ni bilo. Pri 8°C v senci in skoraj brezvetrju se mi ni nikamor mudilo, saj se policijska ura začne šele ob 9h.
Snega na vzponu nobenega, dve večji fliki sta bili pri sestopu proti Malemu Grintovcu. Po petkah v ravno prav trdem snegu sem bil hitro v suhih skalah. Tudi na M. G. sem se za nekaj časa prepustil toplim sončnim žarkom. Na Pode sem skrenil desno že pred Mlinarskim sedlom, saj je teren lahko prehoden. Stezi se priključim malo pred križiščem, ki vodi proti Škrbini. Tu naletim na tri pohodnike, ki so namenjeni na Skuto in v varni razdalji malo počebljamo. Če bi vedel, da bodo že čez dobro uro doživljali pravo dramo v skalah Skute, bi jih za to dejanje vsekakor odvrnil. Po mojem mnenju niso nadaljevali proti Škrbini ampak so jo v strmino mahnili med Štruco in Strežo, ter prišli v zahteven svet.
Jaz do mojega cilja nisem imel več daleč, na vrhu se za pol urce zleknem v suho travo in pomalicam. Do bivaka ni daleč, v njemu vidim ljudi, zato vanj ne vstopam. Na vzpetinici ob njem se namestim za ponovno martinčkanje, ko se pojavi helikopter. Ker je kar dolgo krožil po zraku, sem mislil, da je vaja, zvečer pa iz medijev izvem o reševanju...
Skok do Kokrškega sedla, s štrika snamem suho majico in že sestopam proti avtomobilu.
P.s. Če slučajno niso bili reševani ti trije ljudje, se jim globoko opravičujem.