Ker je Kočna moj železni repertoar, je bil včerajšnji dan skrajni čas, da jo obiščem. Boljših vremenskih pogojev si nisem mogel zaželeti, saj je bila vidljivost dobra, vetra nobenega, temperatura ravno pravšnja. Da so hribi v tem času že zelo osamljeni, sem uvidel že v prejšnjih dveh turah, današnja pa je bila, kot pri nas peti dan Černobila. Od pol osmih, pa do šestih popoldne, kolikor je trajala tura, nisem videl žive duše na dveh nogah. (razen kavk)
Od žičnice do Kok. sedla je klasika, kjer sem v jutranji svežini prav užival. Ker pira v bajti nisem dobil, samo zamenjam majico (ki je nisem imel kam obesit, da bi se posušila
) in nadaljujem proti bivaku v Kočni. Stezica je lepo sledljiva, malo gor, malo dol, pa spet gor in sem pri bivaku. Malce ga prezračim, ugotovim, da je v njem nekaj malo dek, se vpišem, in skrbno zaprem vrata. Dve tretjini poti do vstopa v steno je prijetnih, držiš se desno trav in skalc. Zadnji del je sipko melišče, ki ga tik pred steno začini v avgustu poglobljena grapa. Plezarija do vrha je ena sama poezija, ves čas se držiš lavo od grape. Če ne bi šel tudi do kote Na Križu 2484, bi jo tik pred vrhom prečil, kjer te iz nje gor povlečejo jeklenice. Od lani se je stanje precej poslabšalo, saj je na odseku do Jezerske Kočne kar nekaj bingljajočih klinov, ki pa ne predstavljajo večjih težav. Z J. Kočne se nisem upal spustit po melišču, tako da nadaljujem klasično pod 'trebuščkom', kot nazorno zgoraj prikazuje Stanko, ter sestopim na Zg. Dolce. V toplih travcah pod njimi malo zaležem, saj je sonce še visoko...
Naslednjič pa najbrž s Kokre, saj mi bajta na sedlu nič ne pomaga, če ni ne kelnarce, ne štrika za mokre cunje