Ha, ha, Juš, še kako prav imaš! A po drugi strani razumem tudi Sabino in Toneta. Sicer nista za zgled mnogim mladim, a gotovo sama kot izkušena gornika vesta, čemu tako poplezavanje... Da sta domačina, ki poznata razmere v gorah že od otroštva naprej, jima je pa le še v dodaten plus. Težko smo sedaj pametni in rečemo, da je pa edino zveličavno plezanje tisto, ki se je po možnosti začelo nekje v mestnem bloku, bogati starši so nakupili vso najboljšo opremo (po možnosti same firme, sedaj pa gremo v napad na vse žlebiče, škrbine in še ostale deviške strmali, da potem veselo oznanimo javnosti, katero vpadnico smo odpikali... Resnica je vedno nekje vmes. Seveda se strinjam, da je čelada osnova, a tudi nisem pristaš vsesplošnega pljuvanja po tistih, ki prav tako uživajo brez nje. Bolj pomembna je zdrava pamet in če je ta na mestu,potem marskdaj več reši, kot še ne vem kakšna oprema, ki jo po možnosti celo ne znamo pravilno uporabljati. Zgovoren je primer, ko je pretekli vikend (mislim da Janez) bil videl gornika na Triglavu brez derez in cepina, a je z veščo tehniko bil kos razmeram celo bolj kot nekateri s popolno opremo. Seveda je lahko pa že naslednjič drugače,a .... Predvsem bodimo odgovorni do življenja in trikrat premislimo, preden sodimo.
Morda le še moj primer. Tudi sam sem bil že 20. januarja (pred leti) - direktno od bivaka proti vrhu - na Kočni. Prav tako sem pred leti dobesedno soliral (samo 4-zobe derezice in čelada, a brez cepinov)direktno iz Vršiča na Malo Mojstrovko. Sledil sem skupini mladih plezalcev, ki so potem šli direktno v poledenelo steno, jaz, skoraj gol in bos, pa sem sledil paru srednjih let bolj v desno. A tudi mi smo kmalu naleteli na ledeno ploščo, ki se je skrivala pod tanko plastjo pršiča. Mož jo je še zmogel, a ona je obstala, se ustrašila ledu, bila je na robu solz. A on jo je vabil, rotil, da naj stopi naprej.... To "mučenje" je trajalo kar nekaj minut. Takrat je začelo tudi meni razbijati srce. Ustrašil sem se in se vrnil iz izpostavljene poličke na malo bolj lagodno snežišče. Zamislim sem se, a že naslednji hip iskal
bolj snežen prehod diretno proti vrhu. Našel sem ga še malo bolj desno in zelo počasi dobesedno prijahal po napihanem grebencu na vrhu. Na vrhu pa je bil že tudi par, ki se je prej ustavil. Mislim, da sta bila kar srečna. Ona sicer še malo pod vtisom ledene plošče, a vsaj na videz tudi vse bolj vesela. Takrat pa sem dobil zanimiv, vsekakor možato sočen komentar: "Nikoli nisem razumem kamikaz. Vedeli so, da bodo umrli, a so vseeno nosili čelade...". Seveda je upravičeno letel na mojo pomankljivo opremo, a sem si vseeno mislil:" Le kaj mu pomaga vsa oprema, ko pa takole dobesedno na nož sili ženo..." Kaj oz. kdaj pa je prava mera? V življenju nas mnogo naučijo tudi obračanja, vrnitve nazaj. Ki pa so v resnici naša zorenja. In verjamem, da sta Sabina in Tone še kako zrela gornika. Zavedam se, da bi moral tudi takrat obrniti. Sem pa kasneje to k sreči večkrat storil. Torej, nikar za vsako ceno ne osvajajmo vrhov! Človek je vsekakor še kako omejeno bitje. Seveda nas bo pa vedno (N)nekaj gnalo višje...
In kaj počnem danes? Pozimi se izogibam težjim smerem, grem pa zato raje na Snežnik, Smrekovec, Veliko planino, slikoviti Stegovnik, Goli vrh, morda še na romarski Viševnik, Debelo peč ali pa Zasavsko Sveto goro, poleti pa kam višje... Seveda pa obvezno na množične lokacije v času, ko tam ni ljudi. Kot tudi poleti na Triglav prespat (ali pa ponoči gor, pomežiknit sončnemu vzhodu), potem pa dol, ko še ni procesij.In seveda nosim čelado. In varovalni komplet. Čelada pa torej tako pri hribolazenju kot kolesarjenju in smučanju po smučiščih.
Juš, brez zamere, tvoje smeri so vsega spoštovanja vredne, le naši pogledi so in bodo vedno malo različni - unikatni. In mislim, da je kar prav tako.
Predvsem pa varujmo svoja življenja kot seveda tudi življenja bližnjih.
