Ko sem bil še majhen sem večkrat očeta spraševal to in ono o hribih. V svojih mladih letih je večkrat s kolegi šel v hribe. Spomnim se, da sem ga spraševal tudi kako težki so dostopi do vrhov in za Mojstrovko je rekel, da je kar težko. In tako sem mislil, da se Mojstrovka imenuje zato, ker moraš biti kar mojster, da prideš na njo.
Danes seveda vem, da temu ni tako a še vedno mi je v glavi ostala "logična" asociacija: Mojstrovka - gora za mojstre!
V soboto predprejšnji vikend se torej zapeljem na Vršič. Na poti na prelaz me presenetijo krave na cesti. Slovenček pač, ki terorizira turiste! Prijavim na policijo! Kljub temu, da so bile za popoldne napovedane nevihte, je bilo kar nekaj obiskovalcev in parkiranih avtomobilov čeprav daleč od običajne gužve v tem času. Na vrhu parkiram in že se mi bliža parkirninarica. Takoj speljem in parkiram nižje.
Potem se odpravim v smeri Slemenove špice. Prehitim skupino Špancev, ki so verjetno bili namenjeni tja, jaz pa se na Vratcih usmerih proti vstopu na Hanzovo pot. Na Vratcih srečam parček, tujca. On je sicer imel čelado, ona v - supergah. Pravita, da gresta na Mojstrovko. Hmmm...
No, verjetno je tisto snežišče na začetku (ki je sedaj, sodeč po slikah zgornjega posta, že zelo komot) le odigralo pozitivno vlogo in pregnalo marsikaterega neizkušenega, saj ju potem ni bilo videti več, čeprav sem pred vstopom še malo pomalical in si še nastavljal opremo. Na vstopu je bilo tudi nekaj tujcev (teh je v naših Julijcih gotovo več kot Slovncev) in dva Slovenca. Po začetnem matranju zaradi snega (ki je sedaj torej že mnogo lažje) se je začela uživancija.
Za slovenske razmere je pot res dobro zavarovana, čeprav je vmes tudi nekaj nezavarovanih mest. Nekje na sredini zavarovanega dela se je že malo začelo oblačiti. Iz nekje smeri Tromeje je prišla celo neka ploha, šla čez Kranjsko goro in bal sem se že da bom deležen dežja a se je pognala naprej po Zgornjesavski dolini. Razgled iz poti pa je res lep: greben Karavank od Kokova(Coccau) do Kepe pa seveda Špik in Martuljška skupina ter Prisank, na drugo stran pa Ponce, sčasoma so se prikazale tudi planiške skakalnice in Tamar, lepo pa se je videlo tudi na Slemenovo špico. Videl se je seveda tudi nepogrešljivi Dobrač, naprej na Visoke Ture pa ne ker je bilo preoblačno.
Zavarovan del je kar dolg in ko se konča obidem neko snežišče nato pa se nadaljuje še prostoplezalni del in tako vse do vrha. To mi je bilo všeč. Ponavadi, ko se ferate končajo je treba do vrha še hoditi po npr, grebenu, tu pa je zanimivo vse do konca.
Na vrhu je nebo postajalo temnejše in ozrem se proti Avstriji kjer je že kar konkretno padalo. Tam me pričakajo tudi ovce. Kar planejo po meni, ko potegnem iz rukzaka piškote! Toliko da me niso pregazile.
Ja, saj boste dobile malo, ja! No, zdaj moram pa še jaz malo jesti. Ko piškotov ni bilo več jih nisem več zanimal in so celo bežale pred mano ko sem jih hotel malo pobožati.
Potem se malo razgledujem okoli, lepo se vidi tudi na primorsko stran, iz oblakov se proti zahodu začne kazati celo Mangart a sedaj vidim, da je tisto iz Avstrije že kar blizu: za Poncami je bilo že vse črno!
Bejžmo!
Poslovim se od ovčk in jo mahnem dol. Normalka nazaj proti Vršiču (južna pot) je slabo markirana, vsaj navzdol grede, poleg tega je v zgornjem delu tudi zelo krušljivo. Palice pridejo zelo prav, še posebej z nevihto za hrbtom.
No in tako jo mimo mene primaha češka družina: Dobry den!, Ahoj! Medtem ko sem jaz bežal pred nevihto so oni šli gor!
Svaka jim čast, ni kaj!
Me pa je navzdol grede samo malo pokapljalo. Bilo je zelo zanimivo videti, kako je na gorenjski strani konkretno grmelo, na primorski pa bilo samo oblačno in suho. Vršič je zgleda neka vremenska bariera! Pot je bila vseeno mokra, še posebej smotano je bilo iti skozi grapo, no po tistem sem bil že na konju, do Vršiča je od tam še kake pol ure.
Tam grem v Tičarjev dom na pir, klobaso in zelje. Tisti Španci so sedeli za sosednjo mizo in se pogovarjali. Slišati je bilo tudi: los Slovenos! Upam, da so kaj dobrega o nas govorili in odnesli iz naše dežele dobre vtise, kljub še enkratnemu presenečenju na poti nazaj proti Kranjski gori: krave so spet bile na cesti!
Sploh se ni dalo mimo. Preženem jih z nepretrganim približno enominutnim hupanjem. Spet pokličem policijo in rekli so mi, da so bili zjutraj gor! Človek ne more verjeti, kako zavržen je ta človek. Policija odide, on pa spet lepo krave nastavi na cesto. Ni rečeno, da ni od daleč vsega skupaj opazoval in se zabaval. Briga ga za škodo, kaj šele če bo enkrat nesreča. Kaj pa rinete na Vršič!
V KG grem še na sladoled nato pa domov! Če odštejemo malo dežja - super tura!