Je minilo ravno dvajset let, ko sem se nazadnje vzpenjala po tej poti iz Zadnjice na Kriške pode. Najbolj mi je ostalo v spominu žuborenje vode pod snegom, po katerem sva se s prijateljico spuščali nazaj proti izhodišču. Pojma nimam, kdaj sva zašli na Beli potok, junija je to bilo in nič kaj prijetni občutki ob možnosti, da se nama sneg lahko udre pod nogami in čofneva nekam pod skorjo trdega snega v vodo.
Lepa je tale pot na Kriške pode, kar dolga sicer, nanese kar 1400 vm. Ampak velik del poti sva hodila v senci, ob lepih razgledih, preko grap hudournikov, s pogledi na vršake, ki so se vse bolj dvigali nad potjo. Pritegnil je izklesani obraz, ki sva ga zagledala v steni Pihavca, ki se v tej smeri pokaže med Šplevto in Vrhom Osojne krnice. Je Janez Seliškar v juniju letos objavil zanimivo avanturo Abramove poti preko tega vrha. V zimskem času pa plezalci izkoristijo Bogovsko grapo za plezanje slapov in vzpenjanja preko Osojne krnice.
Res lep svet, lepa pot, nobenih pretiranih skomin ni bilo za vzpon na kakšnega od vrhov, ki so bili pri koči kot na dlani.