Ko se Krn odene v belo, ga občudujem le s sosednjega Matajurja. Zahvaljujoč objavi Romea pa sem videla, da je tokrat še na mojem dosegu.
V petek, 12.12.2014, me je na planini Kuhinja pričakalo toplo sonce. Kljub le 1 stopinji nad ničlo sem si že po par korakih vihala rokave. Nad Kožljakom se je že čutila rahla sapica vetra, ki se je s pridobivanjem višine okrepila v močan veter. Pod Gomiščkovim zavetiščem je že pošteno vleklo, celo bolj, kot na samem vrhu. Ker je do sončnega zahoda manjkala le še dobra ura, je bila misel, da bi pričakala konec dneva na vrhu gore, več kot vabljiva. Pa se je veter tako okrepil, da niti v skromnem zavetju pred vhodom v bivak ni bilo za zdržat. Zaradi močnih sunkov tudi s fotografiranjem ni bilo nič, od ledenega mrazu pa sem se že vsa tresla. Tako sem se počasi spustila do snežne meje, kjer sem pričakala sončni zahod za Matajurjem.