30.01. 2022. Če sva z Maksijem začela z vzponom na Krn , bova pa še zaključila na koncu januarja. Zgodnja nisva bila. Nekaj pred deveto sva pričela s hojo. Nad Kožljakom sta po grapi priletela dva kamna. Na srečo ni bilo nikogar tam spodaj. Midva sva šla po običajni poti. Raje bi šla okrog , a je tam, kjer pride pot iz Drežnice še dosti snega. Tudi vetrovno je bilo. Sva šla v strmino vse do zavetišča. Za vrh pa je bila potrebna zimska oprema , zaradi ledene podlage. Tudi sestop je bil varnejši z derezami , dokler je bil sneg. Čeprav ga ni dosti. Na vrhu sva bila sama. Sem pričakovala več pohodnikov za nedeljo. Nebo pa zopet brez oblaka. Čeprav zjutraj ni kazalo najbolje. Maksi me je tokrat pripeljal čisto slučajno do ostankov orla, ki je bil nekoč na vratih koče na Krnu. Takrat , ko so si jo lastili Italiani. In pozdrav Anki s katero sva sestopali in ob klepetu je hoja hitro minila.