Darinka, tokrat pa smo bili skoraj skupaj, vi na proslavi pri Krnskem jezeru, mi pa na Krnu. Točno ob dvanajstih smo prišle na vrh, ko so se je zaslišala salva od jezera. Tudi mi smo bili na proslavi ob 100-ti obletnici zaključka 1. sv. vojne leta 2018.
Tokrat pa s planine Kuhinja do Gomiščkovega zavetišča. Pot je bila včeraj še suha, le višince je potrebno premagati...Na zavetišču sem opazila tudi spominsko obeležje Ervinu Gomiščku, ki je umrl leta 1950, star le 28 let ob ogledu kraja za postavitev zavetišča. Žalostno, zdrsnil je na ledeni plošči.
V soboto je bila, kljub visoki oblačnosti, zelo dobra vidljivost. Videli smo do morja, od Gradeža proti Benetkam. Pa Matajur, Kobariški Stol, pa vse do Dolomitov. Na vrhu pogled na Batognico, Vrh na Peski, pa razgledi do Triglava. Na vrhu obujanje spominov na pretekle vzpone na Krn, 2244 m, iz različnih smeri. Tudi spanje v zavetišču je super, ko se prižgejo luči po dolini.
Res lepi razgledi, v eni točki se je videlo Krnsko jezero, Soča in vse do morja, noro dobro. Na planini smo nabrale malo šipka, sira pa nismo dobile. V Vrsnem smo stopile še do rojstne hiše Simona Gregorčiča. Knjigo o njegovem življenju, delovanju v Kobaridu, Dragojili...imam vedno pri roki. Soča, krasna si bistra hči planin....
V Tolminu pa smo si privoščile nekaj toplega in kavico, saj smo bile kar cel dan na poti. To je bil verjetno zadnji dvatisočak letos, 1.300 višincev.