Na Krnčico sva se podala v ponedeljek 1.7.2019. "Cesta" je res res zmatrana. Lani sva štartala s planine Zapleč proti Krasjemu vrhu in je bila v podobnem stanju. Tokrat nisva nasedla (usodno), vendar svetujem res počasno in previdno vožnjo. Mislim, da je cesta v slabšem stanju kot lani. No, avto je preživel, uf..ampak zares počasi..
. Mimogrede, največ adrenalina sva "spustila" pri vožnji po cesti na in s planine Zapleč. No, da se tudi od konca asfalta, ampak peš
. Skratka, štartava s parkplaca direktno na sedlo. Cilj je bil zgolj Krnčica, ampak sva si krepko podaljšala cilj.. Le tega sva dosegla brez težav, zato sva vrgla "uč" še na Skutnik in Lopatnik,.. Izkazalo se je, da sva se po pol ure občasnega poplezavanja znašla na Srednjem vrhu. Vrneva se na Krnčico. Pogledujeva proti Skutniku, a nama ni dišal, zato se mimogrede "oglasiva" na Lopatniku. Nekje sva zasledila, da se pot nadaljuje proti Oblem brdu in Vršiču,... Pa sva šla. Pot se je res vlekla, občasno izginjala in se spet pojavila. Vedela sva, da je med Oblim vrhom in Vršičem stara mulatjera; končno sva jo ujela in točno pri ruševini iz 1. sv. vojne jo ubereva v ključih navzdol proti Zaprikraju. Nekako do polovice je bila mulatjera sledljiva, nato pa...
.. Občasno jo ubereva kar direktno, dokler se nama ne pokažejo obrisi nekdanje mulatjere. Zadnje pol ure sva sestopala samo še po visokih travah, v pričakovanju, da bova povozila kakšno kačo. Na srečo se to ni zgodilo. Sledil je samo še sprehod mimo planine Zapleč in v bližini na cesti ležečih krav do avta, kjer naju je čakal v hladilni torbi ledeni pir.
Pot s planine Zapleć proti sedlu Vrata je lepo sledljiva, sicer se je potrebno občasno skoncentrirati, ampak načeloma ni težav.
S Srednjega vrha vidiva, da je Krn poln turizma, nedaleč stran pa midva sama, vse do avta. In še osvežilni podatek, med planinama Zaprikraj in Zapleč od bohsigavedikoder priteče kristalno čista in ledeno mrzla (pitna) voda, mimo katere enostavno ne moreš, da je ne bi