sobota, 20.6.2020
Čeravno se italijansko samo sporazumevam, s pomočjo slovarja rad prebiram spletne novice iz zamejstva. O tem, kaj je novega v Beneški Sloveniji, ki je po novem Slavia Friulana, prej je bila namreč Slavia Veneta, in seveda o ljubi mi Reziji. Tako sem lani med novicami zasledil vest, da so v Zajzeri odprli novo planinsko pot imenovano Sentiero Alfonso Della Mea, v spomin na alpinista in gorskega reševalca, ki je živel v bližnji Ovčji vasi. Istega dne kot Della Mea je umrl tudi Mario Gariup, eden zadnjih slovenskih Čedermacov, župnik v Ukvah. Della Mea je bil Gariupov faran, bila sta prijatelja, usoda je hotela, da sta se poslovila istega dne, samo nekaj ur narazen, samo nekaj kilometrov drug od drugega.
Pot so odprli lani jeseni, potem je zapadel sneg, zatem je prišla epidemija, želja po obisku Krniške glavice po tej poti pa ni utonila v pozabo. Na poti do Zajzere je deževalo vse do Gornjesavske doline, če bi tudi na izhodišču, bi dejal, da nama je odplaknilo turo. K sreči je bilo drugače, celo nekaj modrega neba in kak sončni žarek se je našel, ko sva vzela pot pod noge. S planine Zajzera sva se po cesti odpravila pod Montaž, na prodiščih sledila poti CAI 616 do poti CAI 639, šla še malce naprej do naslednjega odcepa in tam udela pot CAI 639a oziroma Sentiero Alfonso Della Mea. Kmalu naju je pripeljala do potoka, nad katerim je bilo nekaj slapičev, princesko sem prenesel preko, potem pa sva nadaljevala strmo navkreber po gozdu, kjer skorajda nisva imela razgledov. Višje je gozd postal redkejši in počasi prešel v odprt svet, kjer sva med grmičevjem kmalu prišla do stika s potjo CAI 611. Levo dol se gre proti poti CAI 616 in po njej navzgor preko Nabojsovega sedla do koče Pellarini ali navzdol v Zajzero, midva pa sva nadaljevala desno navzgor in po petih minutah prišla do bivaka Stuparič, skritega nekaj višje za robom. Nadalje sva prečila pobočja pod Montažem, šla preko dveh snežišč, kjer nama mehak sneg ni povzročal težav, in na razpotju, kjer gre levo gor pot na Foran dela Grave, zavila desno proti Krniški glavici. Še malo sem ter tja skozi rušje in že sva bila pri ruševinah, od tam do vrha pa je bilo samo še nekaj korakov. Počitek, malica, prve letošnje hruške. Spomini, želje, obilo obojega, tudi kakšna solza sreče in žalosti, odvisno na kaj sem pomislil, potem pa sva že morala navzdol. Sprva previdno, precej krša na podrti poti, gledano skozi pasje tačke seveda, potem pa prijetno do sedla, od tam mimo jezera in koče Grego do avta pa blata do kolen. No, pretiravam, priznam, do gležnjev pa skoraj. Lepo je bilo, nadvse prijeten dan.
https://tubojan.blogspot.com/2020/06/jof-di-sompdogna-krniska-glavica.html