Da bom šla kdaj na Kum, si pravzaprav nisem nikoli mislila. Da se bo pa potrebno voziti še s "cicko", pa še manj. No, za vsak slučaj sem vzela s sabo rezervna oblačila, saj če bi šlo kaj narobe in bi morala plavati, je to najmanj kar bi rabila
.
Ker prave korajže sprva nisem imela, sem vztrajala, da se peljeva skupaj. Ampak je bila to napaka. Prav z eno muko sva se privlekla na nasprotni breg Save, saj cicka sama navzgor ne more. Dosti bolje je, da se pelje en sam in mu drugi na kopnem pomaga s tem, da vrti kolo oz. ga zadrži, ko se drugi vkrcuje. Prav to sva potem izvedla pri povratku, in je vse štimalo.
Pot je bila včeraj kot pot med zelenim, skozi Škratovo dolino. V začetnem delu je vse žuborelo, hoja med dvema potokoma, levim in desnim, skakanje čez vodo je bilo neizbežno. Nadaljevala sva po stari poti, in že pod vrhom naletela na prve ostanke snega. Sva pa že po poti občudovala poglede na Nebeško goro, na vrhu pa pobeljene KSA, Julijci so bili pa malo bolj v mrču. A nič zato, posedanje na vrhu v čudovitem okolju je bilo nama obema v veliko veselje
.