Danes na Kum iz Trbovelj čez Čebulovo dolino. Dolgo sva ugibala, zakaj takšno ime, dokler nisva ob povratku povprašala domačina, zakaj takšno ime, iskala sva namreč čebulo
. Po lastniku te dolge doline.
Vreme ne najboljše, ampak za kondicijo treba nekam.
Kar nekaj časa sva vonjala kar dušljiv zrak iz cementarne Lavarge, nič kaj prijetno, pa pozneje malo višje veliko lepše, na poti sama ... in v tišini.
Ob kopici cvetje sva opravavila uro botanike.
Fotke bodo rekle svoje, bilo nekaj posebnega kot vsaka planota in pot v planine, od čemaža, ki diši ali pa smrdi
kot česen in do čudovitih vonjav drugih cvetic.
Na vrhu veliko pohodnikov, pa za vse je bilo dovolj prostora. Vračanje po isti poti, kjer pa je bilo treba na določenih mestih pošteno pazit, da ne zdrsne.
Pa varen korak.