Razmere z dne 26. 7. 2023
Lep dan je vabil in samota ter nedostopnost Martuljških gora tudi.
Že ob vstopu v sotesko Martuljek napisi opozarjajo, da sta obe markirane poti, tako Za Akom in Pod Špikom zaprti (do Ingota normalno prehodno – koča odprta). Ko se bližaš Jesenju ti je jasno zakaj. Tudi tu so nevihte, ki so pustošile po Sloveniji terjale svoj davek. Ampak, če se sprijazniš z dodatnimi ovirami na poti in marsikaterim obvozom spodaj, zgoraj ali pa naokoli, kasneje, ko zapustiš markirano pot, sveže podrtih dreves ni več veliko.
Se pa zato orientacijski izzivi začnejo. Sploh, če si nemiren in je tvoj korak prehiter. Ampak, kjer je volja je pot, če pa je le ta začinjena še z trmo je uspeh zagotovljen.
Moji biserčki za malho spominov : objem Martuljških gora, ki te spremljajo med potjo; ko stojiš nad izvirom in ti žubori pod nogami; borovnice, sladko kisle, ki so se kot infuzija ponudile ravno ob pravem trenutku; samota, ko na celi poti ne srečaš nikogar.
Pri skali PP sem šla po levi poti in seveda nadaljevala previsoko pod Rigljico, odcep desno je bil med rušjem res slabo viden in sem ga našla le s pomočjo maPZS. Opraskana, a zadovoljna dosegla vrh, vračala pa sem se po desni in lepo obhodila Kurji vrh. V vpisni knjigi tudi videla, da je večina pristopnikov iz KG smeri, ta pot je tudi bolj uhojena.
Skratka: Kurji vrh je recept za samoto, brezpotje z ovirami, poveča fokus in umiri um – seveda je gorniška kilometrina za uspeh bistvena. Same nevarnosti na poti ni.