Parkiram v bližini mostu čez Savo v GM in odrinem proti Kurjemu vrhu. Splača se dobro prebrati opis, predvsem tisti, ki še niste bili gor ali pa si opis natisniti, saj je sprva celi kup kolovozov, ki sekajo eden drugega. V pomoč je nekaj dodatnih tabel. Seveda sem moral mal po svoje in po bližnjici po občutku
in vrh dosežem po dveh urcah. Na vrhu srečam dvahribolazca, ki se ravno odpravita proti bivaku pod Špikom, a po brezpotju. Po okrepčanju me zamika, da bi jima sledil, a bolj ko gledam kam bi lahko šla, bolj mi ni bilo jasno in tako sestopim po isti poti. Sprva nisem imel namena do bivaka, a me premaga firbec, kako se bosta odrezala, zato pri odcepu za v dolino ali za bivak izberem slednje. Pri bivaku srečam spet dva in ju vprašam, da nista mogoče srečala dva heroja, ki bi naj prišla do bivaka od bogsigavedi s kje
. Zanikata, vendar pravita, da že nekaj časa poslušata čudne glasove iz smeri.. in pokažeta tja zadaj proti Kurjemu vrhu. Hmmm, samo da se jima ni kaj zgodilo, si rečem. Ko ostanem sam, se odločim, da ju počakam in po kake pol ure iz gozda prilomastita prav ta dva s Kurjega vrha. Oddahnem si, ko me zagledata sta najprej presenečena, nato pa poslušam njuno zgodbo o iskanju poti in prehodov po ruševju,.. nasmejemo in oddahnemo.
Odrinem v dolino, pri Ingotu zasluženo kosilo in počitek. Po okrepčanju se odločim sestopiti, a me napis "Za Akom" v bližini mostu čez potok spet premami. Ker mi je ostalo še nekaj neizločenega švica, se odločim še za naskok "za Akom". Po obveznem fotografiranju lepot izpod Kukove špice,Široke peči, V. in M. Ponce.. treh macesnov, samote in žuborenja potočka odrinem nazaj in pri odcepu za II. slap me spet prešine. Zavijem še do slapa, poslikam in brž v dolino. Mislim, da je bilo za danes več kot dovolj. Čeprav,...