Sva leto za letom govorila, da na Macesnovec bova pa šla, ko bodo macesni žareli, ali pa nič. Pa sva leto za letom toliko časa odlašala, da na koncu res ni bilo nič, ker so se prej usuli…
. Zato sva letos pa kar šla, čeprav so macesni še zeleni… Ker roko na srce, niso zlati macesni tisto najlepše, kar ima ponuditi Macesnovec, še lepši so razgledi… in doživetje samote le streljaj stran od poti na bolj »ugledne« vrhove, ki doživijo mnogo več obiska…
V četrtek je bilo jutro v Kotu v nasprotju s pričakovanji kar zelo živahno, ampak na najino veselje so nad studenčkom vsi po vrsti nadaljevali po markirani poti, midva pa sva zavila levo na neoznačeno, vendar lepo uhojeno in lahko sledljivo stezo. Od tam dalje sva srečevala samo še domačine…
. Zaradi severnega pristopa je v tem času pot dopoldne skoraj do vrha v senci, zato ponekod vlažna in malce spolzka, ampak z nekaj več previdnosti neproblematična. Sva pa opazila, da je narava zeleni barvi macesnov čisto malo po malo začela dodajati tudi že rumeno…
Še namig za morebitne fotografske navdušence, ki bi radi čez kak mesec turo na Macesnovec združili s foto-seanso. Rana ura v tem primeru ne bo zlata ura. Macesni bodo sicer zlati, ampak žareli pa prav zgodaj ne bodo, razen tik po vrhom, ker jih mora za »tisti« žlahtni lesk obsijati sonce…