Včeraj pester dan. Na Gorenjskem zjutrej prou fajn mrzlo, zato sva šli za nosom iskat toplo primorsko vreme...no, vsaj tako sva sprva upali
. Ta Snežnik je bil v planu že nekaj časa. V stari planinski knjižici sem nedolgo tega opazila, da imam v njej že žig iz tega primorskega Triglava-haha, datum 29.5.1993
. Pa sem rekla, kaj pa, če bi šla letos res gor, po dobrih 19. letih. Ok, pa pejva raje na Snežnik, kot pa tja nekam nad 2000metri
.
Ker si seveda na portalu nisva pred odhodom pogledali, kako poteka trasa do izhodišča, je bilo iskanje le-tega prava avantura
...in zabava
. Sva se malo nasmejali mojim bralnim in pisalnim napakam. Haha. Sv. Ahac se je kar naenkrat preimenoval v SVAHAC
. Jao jao. Pa kaj, smeha na to temo je še danes precej. Le ena izmed včerajšnjih prigod, ki so nama popestrili pot
.
Parkirali sva seveda kar spodaj na velikem parkirišču. Misleč, da, vsaj po št. jeklenih konjičkov, obiska ne bo preveč, sva se počasi vzpenjali po lepi makadamski poti. Sami...začuda. Kasneje je bilo na vsakem izmed parkirišč nekaj avtomobilov. Ok, gužve vseeno ne bo. No ja, pa je bila. Kako tudi ne, saj razmere, kakršne so bile včeraj, niso dovoljevale raznega razvajanja pred kočo
. Zmerno dvigovanje in nabiranje višine najbrž ob pravem vremenu kar odpirata razglede....tokrat o njih ne duha ne sluha :-o :-|. Opazujem pohodnike...vsi oblečeni v anorake in vetrovke
. Nekje pri tistih drvah pogled gor ne obeta veliko. Ne vidim ne koče in ne vrha
. Opazim pa pot, ki se vije med borovci. Toliko se ustavim, da si oprtam nahrbtnik z dvemi kosi drv-tako opravim še nekaj dobrega dela
. Prav fajn občutek je v srčku
.In kar lepo število pohodnikov, ki se, tako kot midve, greve okrepčat in seveda ogret tja v kočo. Do vrha je še kake pol urce lepe in zmerne hoje. Nekajkrat kar ornh zakolnem, saj me veter skoraj premakne in ornh premrazi
. Kar naenkrat opazim smerokaze, da sem že skoraj na vrhu. Jupi
. Ob vstopu v kočo pa...gužva. A se le najde nekaj placa za naju. Luštno je, čeprav zunaj močno piha. Tako sva se ob nespremenjenih razmerah po kakih 45min vračali nazaj v dolino. Nič kaj prijeten veter nama je dal jasno vedeti, da sva na Primorskem in da je tu doma burja
. No ja, tudi to ima nek svoj čar, ki pa ga mi, Gorenjci, nismo vajeni.
Snežnik izgleda lepa in čudovita gora, ki ponuja božanske razglede daleč naokoli. Upam, da mi jih bo naslednjič le dano opazovati. Zato se verjetno še kdaj vrnem
.