petek, 20.3.2020
Čeravno sem vajen dolgih poti do izhodišča, so se mi dokaj bližnji Sviščaki tokrat zdeli daleč. Obe cesti, po katerih sva šla navzgor grede, sta bili bolj ali manj zasneženi, a je bil sneg utrjen in zato hoja prijetna. Spodnji del poti skozi gozd je bil kopen, višje zasnežen, a opreme kot so gamaše in derezice nisem potreboval. Varno in udobno je šlo ob gazi, po kateri je drselo, izven nje pač ne. Vreme je bilo čudovito, ko sva skozi rušje zmogla vrh Malega, je sonce prav pošteno grelo. Naprej do Velikega je bila pot uhojena, sneg ravno prav omehčan, da nama na starih stopinjah ni drselo in da se nama izven njih ni udiralo. Od stika s potjo, ki pripelje gor od obračališča, do vrha je bilo nekaj poledenelih metrov, tam sva šla ob strani ali po kopnih skalah ob poti. S tistimi, ki so že bili zgoraj, sva se pozdravila z nekajkrat večje razdalje od predpisane, potem pa našla samoten kotiček in si tam privezala dušo. Med malico sem imel obilo časa za spomine in razmišljanja, zanimivo, kaj vse se mi je motalo po glavi. Potem naju je čakal še sestop, ki nama takisto kot vzpon ni predstavljal težav. Kvečjemu užitek, čeravno je bilo zgoraj kar nekaj blata na in ob poti. Prijeten potep, dobre razmere in krasno vreme
https://tubojan.blogspot.com/2020/03/mali-in-veliki-sneznik.html