Mangart

Snemali so reklamo, očitno so cesto malo splužili in popravili, prepoved seveda še vedno velja, a je bilo na sedlu in parkirišču nekaj dest kombijev.

Včeraj sva si s sodelavcem Bojčem vzela dopust in ker še ni bil na Mangartu, sva se podala tja. Vožnje je kar nekaj iz Štajerske, km pa tudi, vendar pred jutranjo konico že ven iz Ljubljane. Na izhodišču sva bila 7.30. Vreme lepo, volja tudi, oprema kompletna in štart. Takoj naju preseneti odrasel kozorog pod sedlom, nekaj časa pozira, nato izgine. Kasneje ga zagledava na polički, kjer se zadovoljno pase. Od sedla na začetku melišča zajetno snežišče, vendar s previdnostjo neproblematično po stopinjah predhodnikov. Na prečnici tri kratka snežišča neproblematična. Na vrhu razgledi omejeni le do Jalovca, Loške stene, Rombona, Jerebice, Kaninskih podov in Montaža, na drugi strani Dobrač, za Poncami se več ne vidi nič proti očaku. Škoda. Na vrhu toplo in brezvetrje, opravima vpis, se pofotkama za spomin, pomalicama in po 1 uri sestop na izhodišče. Bojča presenetim še z ogledom Belopeških jezer z druge strani, kjer ob zgornjem jezeru doživi res veličasten pogled na Mangartovo verigo. Kar ne more verjeti veličastnosti gorskega masiva. Spotoma še obiščeva muzej PZS v Mojstrani, kjer sva oba prvič. Največji vtis name naredi simulacija nevihte v lesenem bivaku, kjer podoživim kar nekaj let nazaj nočno nevihto v Vratih, ko sem prenočeval v Aljaževem domu. Sledi vožnja domov, na poti pozno kosilo in zaključek celodnevnega izleta.

se opravičujem, ker sem dupliral slike.

Se da zbrisat.

Hvala za namig tinky.

Danes 6.7. sem šel gor in dol po italijanski smeri. Snega ni razen snežišča spodaj, ki pa ni strmo in nima nevarnega izteka.

Danes je bil tudi dan brez avtomobilov na Mangartu. Balzam za lepe razglede brez pleha, še vriskarice so, se mi zdi, bolj vriskale. Avtomobil je nadomestil brezplačen avtobus.

Prav na zgornji "avtobusni postaji" raste ozkočeladasta preobjeda, lepa, a zelo strupena rastlina. Zanimivo pa, nas je poučila prijazna kolesarka, da je njen protistrup volčja češnja, sicer tudi zelo strupena rastlina.

https://www.urbanatura.si/go/1317

Primozz_94-u ni sicer še nihče odgovoril, pa vseeno - ve kdo v kakšnem stanju je pot iz Loške Koritnice?

pekekec…...http://hribi.net/novica/zapora_slovenske_poti_na_mangart/2799?fbclid=IwAR3xIi81Y3KvB_5upfFkqR-xhEmkA2KldA3yR1YSWb97VPYYEEaO0M2P_4k
Na podlagi tega obvestila mora bit pot vredu !

@Primozz 94...najbrž imaš v mislih stezo Čez Jačke, ki gre na začetku pod Rdečo skalo.
Mi smo se je lotili z bajki. Dve leti nazaj. Takrat je bila v ok stanju. Problem je le velika količina "zelenila" v srednjem delu, kjer je edina vidna orientacijska točka rdeče-bel kol.
Na fotki se v ozadju lepo vidi Rdeča skala. Od kolesarja dalje je potem še par dobro vidnih zavojev, nato potka izgine v že omenjenem zelenju. Od kola dalje pa je potem spet povsem dobro sledljiva. Upam, da sem kaj pomagala.

lp d

Primozz_94 je verjetno imel, tako kot jaz, v mislih to pot. Torej iz Loške Koritnice v smeri Kotove špice ter nato pristop na Mangart iz vzhodne smeri.

Tedaj je verjetno spraševal verjetno zaradi snega. Sedaj je jasno, da ga ni več. Kaj drugega pa ne vem če bi lahko bil problem. Srečno

Tako je redbull, planirau sem ga že prejšni teden pa je podem drugo vmes prišlo, je pa na kmalu na spisku ta pot, ta vikend pa Jalovec iz zadnje Trente za ogrevanje

Hvala za informacije in srečno

Včeraj 20.7. na Mangart po Slovenski poti, sestop po Italijanski. Slovenska pot brez posebnosti, proti koncu Italijanske prečimo manjše snežišče. Pot preko snežišča je vhojena vendar rahlo spolzka.

Ta zaplata ni tako nevarna, ker ni izpostavljena. Bolj je kočljiva gneča na hudo zlizani Italijanski poti.

Ta vikend sva se odločila obiskati malo Julijce, sprva v nedeljo ma Mangart, gor po Slovenski, dol pa po Italijanski.
Potem sva šla še malo obiskat Velika korita Soče in se malo osvežit v hudo mrzli Soči
Na kraju dneva pa na zasluženi počitek v Erjavčevu koču.

V petek po dolgem času na Mangartu. Odločil sem se za dostop iz doline in po Italijanski strani. Belopšeki jezeri-Bivak Nogara-sedlo-Italijanska pot-Mangart in po isti poti nazaj. Do Nogare je bilo kar pestro. Najprej sopara in vlaga ter mokra trava ter pot - zaradi deževja prejšnji večer. Tako, da je bil vzpon zaradi spolzkosti poti kar zahteven. Od Nogare gor je bila stvar že dosti boljša. Od sedla do vrha pa bolj kot ne vse suho. Ogromno ljudi, seveda tudi veliko eksotov z neprimerno opremo. Na vrhu prekrasen razgled, brez vetra in toplo-končno enkrat tudi na Mangartu. Sestop je bil dosti prijaznejši, saj se je pot posušila in je bil oprijem zelo dober. Lep tura in končno osvojen Mangart bolj iz doline. Pristop je tudi precej krajši, kot sem pričakoval, dobre tri ure hoje.

Na praznični dan po desetih letih spet na Mangart, pa saj ne vem ali je to veliko ali malo, a po Slovenski poti je bilo tokrat sigurno prvič, vsaj zame.
A tako velikega obiska pri zadnjem obisku te gore sigurno ni bilo, se mi je zdelo, kot bi bili skoraj vsi tukaj zbrani. Kot "Božja pot" se mi je zdelo, a to velja bolj za Italijansko pot, po kateri sva se vračala. Če rečemo, da je slovenska bolj zahtevna, pa je italijanska sigurno bolj razgledna. Pogled od Ponc pa do Jalovca je nekaj, kar mi še danes buri domišljijo, toliko nepoznanega, a hkrati zaželenega je vmes.

Nazaj grede sva preko Travniškega prevala stopila še do Travnika, da sva od blizu spoznala pravo ime tega hriba, saj sva lani prav s Kope občudovala njegove prelepe travnike.

Potem pa sva se sprehodila še po robu Mangartskega sedla, da sva pregledala še vse možne sestope na italijansko stran. Najbolj je pritegnil sestop Čez jezik ali Forcella della Lavina imenovan. Menda kar divji sestop, čez Plazje mogoče bolj poznan.

Za trenutek sva stopila še do koče, se parkrat ustavila še ob robu ceste, saj popoldansko sonce ima svoj čar, in gore zažarijo kot v enem drugem času. Tudi na Mangartski planini je bilo lepo, ob Rabeljskem jezeru sva se pa ustavila le za krajše namakanje nog. Drugače pa brez kopanja.

ločanka, lepa foto predstavitev, ki je -kot je običajno zate- tudi zanimiva, saj se razlikuje na poudarkih in opažanjih od običajnih obiskovalcev gora. Celo lepa šopka julijskih makov in grozdastega kamnokreča sta našla svoj prostor me gorskimi vršaci. Se že veselim kakšnega tvojega novega podviga v teh gorah, ki se je mogoče kot ideja porodil v tvoji glavi prav ob današnjem obisku Mangarta. lp

zlatica, hvala. Nove ideje ja, to je pa res nedokončana zgodba.

V nedeljo svoji dragi uresničil željo in odpravila sva se na Mangartsko sedlo.Od tam sva se spustila proti Belopeškim jezerom in malo pred bivakom Nagro skrenila desno in hitro sva bila pri vstopu v zavarovano plezalno pot.Po Via Italiana sva sicer bila že lansko letoampak pot je čudovita , želja pa želja.S sedla sva šla na vrh po Slovenski poti spustia pa po Italijanski.Na startu za las prehitela skupino kakih 25 ljudi in se na srečo izognila gužvi.
Vreme sončno in zdržalo do tretje ure ko je začel dež in grmenje , midva pa že na pici v Bovcu