Predhodniki so mi prejšnji teden dali idejo za enkratno turo - le da sem jo namenoma izpeljal ob malo bolj nenavadnih časih, da je postala še bolj čarobna, in s potrebnimi prilagoditvami v izogib gnečam
Tako 20:30 odrinem od Belopeških jezer. Kljub temu, da so do vstopa v Via della Vita obnovili rdeče pike, (in ker nisem bil pozoren nanje) vseeno nad ogromnim hudourniškim nanosom spodaj prehitro zavijem v levo. Razen smeha in par minut buljenja v temo ("kam je šla pot") ni težav
Do vstopa potem ni problemov z orientacijo, le s strmim šodrom
Ko sem bil tu nazadnje pred 5 leti, je bil vstop v plezalni del "prosto po Prešernu" z resnim prostoplezalnim vložkom, danes pa množica navrtanih skob in seveda jeklenica povsem ponežita karakter ture, tako da je Via della Vita praktično izubila svoj vstopni filter. Najprej težav ni... Glede na video, ki ga je objavil GregorM pred 14 dnevi, te dni aktivno obnavljajo pot - kjer so bile prej ploščice, jih ni več, pripravljeni so sidrni klini in neke kovinske kljuke. Tudi pri predhodnih 10 m so le sidrni klini, ki še čakajo na jeklenico. Višje gori ista zgodba do prve prečke v desno - od tam naprej pot še čaka obnove. Zato tudi tabla spodaj, da pot ni prehodna... Na dveh mestih se pač moraš znajti po svoje.
Pri bivaku sem 0:20...
Zjutraj nadaljujem slabo ure pred vzhodom v prekrasnem ambientu. Kakih 5 min za bivakom so dovolj zaupanja vredne jeklenice pri spustu v prvo škrbino in potem še nekaj časa, do prvih trav... od tam naprej imaš srečo, če "po pomoti" otipaš ostanek markacije ali med kupom kamenja prepoznaš ostanek kakega možica... saj ne da bi bilo težko . globalna orientacija je enostavna - pač slediš zlebu, a v strmem krušljivem terenu ni dobro zaiti v napačni smeri, ker se težave ponavadi hitro pojavijo, ko ne gre več nikamor... ključno mesto je seveda navpičen kamin/zajeda (malo levo od glavnega žleba), ki je opremljena s staro 8mm jeklenico. Pritrdišča še držijo. Če bi bila to prava ferata (in bi se vzpenjal po jeklenici), bi imela v taki geometriji avstrijsko oceno D (zaradi dveh rahlo previsnih delov). A če se s telesom pomakneš precej ven in mesto plezaš prosto, so prehodi precej enostavni (II)... Na M.Koritniškem Mangartu je razgled res noro lep - vsi velikani Julijcev pred tabo, grebenov naokoli v izobilju, stene kar kipijo v nebo, tipično jesensko megleno morje spodaj naredi vse še bolj dramatično.
Greben proti hudi Škrbini je enostaven, praktično sprehod. A spust v škrbino bi bil brez zavarovanega dela (tik za vrhom Hude škrbine se priključimo slovenski poti) kar izziv, jaz bi se vsekakor vsaj enkrat spustil po vrvi.
Od škrbine naprej do Mangarta trave in trave
. Tistim, ki jim takile prehodi delajo psihološke težave, predlagam uporabo bajle/kladiva/cepina. Idealno orodje za boljši občutek. Je pa pot vedno dovolj široka za stabilen korak tudi brez tega in ni tako grozno kot zgleda na daleč.
Vrhu Mangarta sem se izognil, ker je bila gneča nepopisna. Že tako je je bilo dovolj do sedla - pot do tja je obupno zlizana. Mene Mangart razen pozimi ne vidi več...
Spust mimo bivaka Nogare lep a dolg. Tu se šele vidi vsa velikost Mangarta (če se nanj oz. na sedlo ne pripelješ z avtomobilom).
Tura presežnikov v vseh pogledih, dobesedno.