Tokrat sva si zaželela feratto Via della Vita ( pot življenja), nekoč Via della Morte ( pot smrti ). Zame je tako lepa, kot je lepo življenje
. Že kar nekaj časa sva z mojim prijateljem, soplezalcem razmišljala o njej, pa sva se dogovorila in zjutraj ob 6 uri štartala z Mangartskega sedla.
Ko sva zjutraj prihajala proti Mangartskemu sedlu, sva že precej visoko na Mangartu, skoraj pod vrhom, zagledala lučke, pa sem jih malo posvetila z lučmi, vrnili so nama pozdrav z žmiganjem čelke, o, lepo
, srečni oni, sva si rekla, pravkar bodo zagledali sončni vzhod tako visoko
. Že začetek dneva je bil pozitiven, skratka enkraten
Z Mangartskega sedla sva se usmerila levo dol do bivaka Nogara, prečila dvoje melišč in se spustila zopet levo po gozdu do križišča poti za feratto Via della Vita. Ta pot se tam sreča s potjo z izhodiščem z Belopeških jezer. Potem pa še dvig do izhodišča za vhod v feratto.
Feratta Via della Vita je razgibana,razgledna,zračna ter dobro urejena in varovana, z eno besedo prekrasna.
V feratti sva večkrat zavriskala, ker je odmev
.
Ko sva se povzpela do bivaka Tarvisio, sva si spočila, se okrepila, se nagledala lepot okoli naju in nadaljevala pot preko Koritniškega malega Mangarta ( tu je pot zelo slabo označena in sva potrebovala kar nekaj časa in truda ). Na Koritniškem malem Mangartu sva prižgala svečko pokojnima Tamari Likar in Pavlu Podgorniku, ki sta žal leta 1982 preminula v severni steni Mangarta. Nadaljevala sva pot naprej do Hude Škrbine, preko Strmih Trav, kjer je potrebna pazljivost in sestopila po poti, kjer se pot pridruži italijanski poti z Mangarta nazaj na Mangartsko sedlo.
To je bil dan D,kakor se temu reče, lep, sončen, brezhiben, na vsakem vrhu sva videla vse kar sva si zaželela, plezanja ravno dovolj za en dan