Ko smo se lani vračali z Mangarta sva opazovala vzpenjajoče po Vii Italiani. Mene pa tu že ne bodo videli, je rekel. No, leto je mimo, nekaj izkušenj nabranih, malo spretnosti pridobljene, samovarovanje ne le da imamo, ampak ga znamo tudi rabit. Pa sva šla. Jaz ne prvič, on pa vdano za menoj. Lepo varovana, zračna, ne predolga, zahteva seveda zbranost in mirnega duha, požene malo adrenalina, pa sva bila čez. Saj poznate nasmeh po tem? Še meni se je dobro zdelo. Mangrt sicer po običajnih poteh iz sedla oblegan (manj po slovenski), ne glede na prepoved se marsikdo zapelje do vrha sedla. Če pa se vedete, kot je treba, vam to pot podaljša le za 20 minut. Pa še na osvežitev greste potem lahko v kočo, saj greste mimo. Nazaj grede sva se ustavila še na Belopeških, tako, za firbca. Svež, lep dan je bil. Eden takih, ki povezuje.